Besede za srce

Nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Tako so naši prednamci govorili, ko se je končala velika vojna. To so govorili tudi nam, ko smo o njej poslušali pri urah zgodovine, ker je najbolj neumno ljudstvo, ki se iz zgodovine ni naučilo ničesar, ki se ničesar ne spominja, zato prazniki, zato proslave, zato so nam pred vhodom v Auschwitz potihem šepetali: »Nikoli več. Nikoli več!«  Pozabljivost  In je vendar vojna spet tu, na našem pragu, tretja vojna, ki nam je zelo blizu, če že ne na naših tleh, odkar traja moje kratko življenje, da onih, ki so daleč proč, pozabljene od oči javnosti, sploh ne omenjamo, kdo še ve za Jemen in Sirijo, kdo za Venezuelo, in tudi ta ukrajinska zgodba bo žal počasi postala nekaj vsakdanjega. In kje je tisti »nikoli več«?  Ljudje pozabljamo , veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti, ne, pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista o »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, v...

Zadnji meseci druge svetovne vojne; Nemčija, Avstrija, Madžarska. Čeprav se ve, da je vojna že izgubljena, povsod rekrutirajo starce in nepolnoletne mladeniče ter jih po skrajšanih pripravah pošiljajo na bojišča. Med njimi sta sedemnajstletna prijatelja, molznika iz severne Nemčije, pasivni Walter in bolj izobraženi ter zviti Friedrich. Po prisilni rekrutaciji se nad njiju zgrne zlo in brutalnost vojne ter cinizem esesovskih oficirjev. Rothmann z apokaliptičnimi podobami, ki spominjajo na slike Francisca de Goye iz cikla Grozljivosti vojne, pred nami razgrinja vso nečloveškost nacističnega režima in absurdnost vojne. Rothmannova knjiga ni ravno lahko branje, ne samo zato, ker pripoveduje o razpadu človeškosti ob razpadanju tretjega rajha in njegovih utvar ob grozodejstvih, ki so jih delali in trpeli vojaki obeh strani, tudi jezik je zelo zgoščen, menim, da namenoma, saj se tako človek nehote ustavi, gre spet po besedilu nazaj in večkrat prebere ene in iste stavke, stavke grozote, k...