Kraj Božje navzočnosti

Ko so Izraelci odšli iz Egipta in prišli v samotno in nevarno puščavo, niso bili sami. »Gospod je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči. Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči.« (2 Mz 13,21-22) Ob njihovem prihodu v obljubljeno deželo pa tega stebra ni bilo več, zato so si pomagali s tem, da so sezidali tempelj. Svetišče. Tudi ta naj bi jim dajal zavesti, da njihov Bog hodi med njimi, da je tam, kjer so oni, da jih vodi in jih usmerja še vedno. 

Jezus za prav tak kraj Božje navzočnosti na zemlji naredi skupnost. »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) S tem skupnost torej naredi za svetišče, za novi tempelj. Tam, pravi, je navzoč Bog, kjer je skupnost. Se pravi: ne društvo posameznikov, temveč skupnost, torej nekaj homogenega, povezanega, kar stoji skupaj trdno kakor zidaki v templju. Zato jo je treba tudi kakor tempelj sezidati. Počasi in temeljito. Se truditi zanjo, se čemu odpovedati. Jo negovati in ohranjati. Jo urejati in jo popravljati. Kajti skupnost je kakor svetišče takrat, ko postanejo sveti njeni odnosi. 

S svetimi odnosi pa ne mislim nič abstraktnega, nič čistunskega, pri tem ne gre za sterilno okolje brez ovir in konfliktov, ne, gre za prostor med nami, ki je točno tak, kakršni smo mi, vendar pa za prostor, iz katerega redno odstranjujemo zlo, nekaj hudega in slabega. »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči.« (Mt 18,15) Ker je to nekaj posebnega pomena. Ko se namreč med nami pojavi greh, se prav lahko zgodi, da nas to preslepi s prepričanjem, da je ta greh brat sam, da on pač tak je, da je to njegova identiteta. In to nas lahko vodi v sklep, da torej nekdo zaradi greha ni več moj brat, da ga, če ne deluje v skladu s pravili skupnosti, lahko odrežem. 

Kajti običajno delujemo po logiki, da je nekdo »naš«, dokler misli in dela, kakor delajo vsi, dokler se strinja z večino, dokler ne naredi napake. Če ne, se mu lahko odrečemo. S tem se zlo nadaljuje. Jezusova logika je zato drugačna: ubiti je treba temo med nama, ne pa brata, ki ga tema zastira! On je tvoj brat za vedno. In za vsako ceno moraš skrbeti za brata, za vsako ceno ga torej moraš obdržati v občestvu, tudi za ceno velikih kompromisov in velikih odpovedi. Potruditi se moraš, da ostane pri tebi. Ga opominjati in skrbeti zanj, tudi ko »ne posluša«. On je namreč tvoj »brat« – in ne bo nikoli nič drugega kot to. 

S tem nam Jezus kaže veliko večji pomen skupnosti, kot se ga lahko zavedamo. Danes mislimo, da lahko vse naredimo sami. In nam včasih narava, včasih življenje pokaže, da tako ne bo šlo. Da bomo odrešeni samo kot skupnost – ali pa ne bomo.

(misel na 23. navadno nedeljo, leto A)