Imaš še kak kamen zame?
Vsakdanja zgodba, kajne? Tale o obsojanju. V vsakem našem prepiru je je polno. Radi smo sodniki. To nam vliva moči. Izvira pa iz naše želje, da bi se ljudje ravnali po naših merilih, da bi bili takšni, kot mi. Ali pa da bi v njih obsodili to, kar je najtežjega, najgršega v nas samih. Kako hitro in učinkovito vse to prekine Jezus: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen ... « Zavest krivde je vendarle še toliko prisotna, da nam kamni popadajo iz rok. Da, tudi mi smo tisti, ki ležimo sredi arene, grešniki, s slabimi koraki, s težkimi krivdami obloženi, pa še obkroženi s sovraštvom in obsojanjem. Tudi mi se spoznamo v njej, ki leži tam v pesku pred Bogom, ne vedoč, kaj bi s svojim življenjem. Tudi mi slišimo: » ... jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« A pravi problem se šele začne. Takrat, ko gredo vsi, ko vsi odvržejo kamne, ko mi je dejansko odpuščeno, takrat jaz še vedno stojim pred seboj s težkim kamnom v roki. »Kriv sem. Ne zaslužim odpuščanja.« Ali n