Imaš še kak kamen zame?

Vsakdanja zgodba, kajne? Tale o obsojanju. V vsakem našem prepiru je je polno. Radi smo sodniki. To nam vliva moči. Izvira pa iz naše želje, da bi se ljudje ravnali po naših merilih, da bi bili takšni, kot mi. Ali pa da bi v njih obsodili to, kar je najtežjega, najgršega v nas samih.

Kako hitro in učinkovito vse to prekine Jezus: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen ... « Zavest krivde je vendarle še toliko prisotna, da nam kamni popadajo iz rok. Da, tudi mi smo tisti, ki ležimo sredi arene, grešniki, s slabimi koraki, s težkimi krivdami obloženi, pa še obkroženi s sovraštvom in obsojanjem. Tudi mi se spoznamo v njej, ki leži tam v pesku pred Bogom, ne vedoč, kaj bi s svojim življenjem.

Tudi mi slišimo: » ... jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

A pravi problem se šele začne. Takrat, ko gredo vsi, ko vsi odvržejo kamne, ko mi je dejansko odpuščeno, takrat jaz še vedno stojim pred seboj s težkim kamnom v roki. »Kriv sem. Ne zaslužim odpuščanja.«

Ali ni večkrat tako, da raje odpuščamo drugim, kakor da bi sprejeli, da nam kdo odpusti? Ne moremo in ne moremo si dovoliti tega. Ker se nimamo za vredne, nočemo odložiti svoje krivde. Radi bi trpeli za svoje grehe. Radi bi si vrgli kamen. V odpuščanje pa ne verjamemo.

Menda je za to kriva zamisel, kakšen naj bi bil sam kot popoln človek. In po tem hrepenim. Potem, sklepamo, bom priljubljen, me bodo imeli radi, pa tudi sam se bom imel rad, saj bom končno dokazal, da nekaj zmorem čisto sam.

Radi bi bili nekdo drug. Pa nismo. In morda tega ne znamo sprejeti. Tako težko je namreč sprejeti svoje omejenosti, svoje slabosti. Nočemo jih. Nočemo živeti kot grešniki. Grešnik je vedno odvisen od nekoga. Radi bi bili nekdo – nekdo, ki je dober, pošten, uspešen, prijazen ... A če hkrati sebi ne dovolimo, da v teh prizadevanjih lahko pademo, potem pravzaprav ne delamo teh stvari zaradi in za druge, ampak samo zase, za lasten napuh – ki nima osnove.

Samo če sprejmemo to, da smo slabotni in da lahko pademo tudi mi ter da nas ima nekdo kljub temu tako rad, da nam vse to odpusti, potem bomo lahko iz istega občutja tudi mi sposobni narediti enako: imeti radi kljub napakam. Odpuščati. Se zavedati omejenosti drugega. Samo če sprejmemo odpuščanje, smo sposobni resnično odpuščati tudi drugim in tako živeti svobodno. Tudi z zavestjo, da se Bog z vsakim našim skesanim momentom sklanja v pesek našega padca in vanj odločno piše: »... jaz te ne obsojam. Pojdi in ne gréši več!«

Če nas ne obsoja On, nas ne sme potreti nikakršna obsodba. Niti najhujša – lastna.