Besede za srce

Priznam, praznik Kristusa Kralja mi je bil bolj ali manj vedno daleč. Seveda zato, ker Jezusa nikdar nisem mogel povezati s podobo kraljev našega oziroma preteklega sveta. Ne, Jezus zame nikdar ni bil nek samovoljni in ukazujoči samodržec, tudi ne voditelj vojske, ki bi jurišala na nasprotnike križa in Cerkve. Verjamem pa, da ni malo tistih, ki so prav v tej podobi našli svojo tolažbo in zadoščenje. Kristus je bil namreč človek močne karizme in velikih del, odločnih besed in revolucionarnih pogledov in že za časa njegovega delovanja in oznanjevanja so ga mnogokrat Judje hoteli postaviti za kralja - da bi jih vodil v uporu proti rimski okupaciji. Pa se je vedno umaknil. Vedno se je umikal podobi kralja, kot so ga hotele množice, ki so ga oboževale. Preprosto zato, ker ni hotel biti tak kralj, kot so bili vsi ostali kralji. Ker on ne more biti tak kralj, čeprav ga še vedno kdo gotovo uporablja za takega. Ali še večjega, še mogočnejšega, saj je ta kralj njegov Bog. In je vojak v nje...

Če letos ne bo ptičje ali prašičje, bo pa kakšna druga gripa, to mi lahko verjamete. Preprosto zato, ker živimo v svetu, ki svojo moč temelji na principu strahu, saj prestrašen človek naredi vse, kar mu rečeš – pa čeprav mu zdrava pamet govori drugače. Zato toliko govora o krizi in črnogledih gospodarskih napovedih in rdečih vremenskih alarmih in še o čem. Zato je pogled skozi okno tako črn, pa čeprav zunaj sije sonce in nam ne manjka ne strehe ne kruha, večini tudi zdravja ne ... In ko poslušamo te Jezusove besede, jih lahko prav tako jemljemo kot strašenje. Toda Jezus ne straši. Jezus ne govori o prihodnosti , Jezus govori o sedanjosti , ki odloča o tem, kakšna bo naša prihodnost. Ker ne govori o katastrofah in o koncu, marveč o resnici stvari in ljudi in o njihovem cilju. Hoče nam govoriti o cilju vsega, ker je od njega odvisno, kako oblikujemo svoje življenje. Zato Jezus resda govori o »krizi«, in sicer o krizi vsega. A samo zato, ker je govor o krizi za človekovo realnost ve...

Gotovo poznate občutek, ko ste popolnoma nemočni. Sam se tako počutim predvsem takrat, ko bi rad pomagal ljudem, ki so okoli mene, ko bi jim rad rekel kako besedo vzpodbude ali tolažbe, ko bi naredil vse, da bi jim narisal vsaj medel nasmeh na obraz, ko bi se zanje razpolovil, če bi bilo mogoče, pa ne morem narediti nič. Ne morem jim dati tistega, kar bi potrebovali. Samo tam sem. Ne morem pomagati. In vse, kar imam, je samo boleča in poražena prisotnost, nemočna in težka tišina. To je občutek uboge vdove pred kupi zlata s samo dvema ničvrednima novčičema. Občutek uboge vdove, ki je v zakladnico, ki je v bogastvo sveta prispevala največ od vseh . In sami ste videli in slišali, da je to pomemben občutek, ki pomaga razumeti življenje, pomaga razumeti ljubezen. Da pomeni ljubezen bolj biti poražen in nemočen, kot biti bogat. In da res iz srca dajemo, da je ljubezen velika šele tedaj, ko dajemo, pa čeprav nimamo nič . Ta naša nemoč je namreč pogoj, da bo po naši ljubezni delal Bog in...

Včeraj je bil zelo nenavaden dan. Na tem našem koncu zelo srečen, v Posočju, na Koroškem in Štajerskem pa pravzaprav celo katastrofalen. Čemur smo se mi izognili, so dobili ljudje v naši okolici. Sreča in nesreča. In tako lep sončni zahod smo imeli, da je kar bolelo. Na drugi strani pa borba za to, da bi imeli kje preživeti noč. In medtem ko so se nekateri prepoteni borili za svoje drage in svoje domove, smo drugi neizmerno uživali ob nebeško lepem ubiranju strun Mojce Zlobko Vajgl v Kulturnem domu v Novi Gorici. Medtem ko je Soča mimo Gorice nosila ostanke preteklega sveta ... Življenje, ki se povsod in vsakokrat kaže z obema obrazoma hkrati. Eno pa nam je bilo vendarle skupno. Dihali smo ob sreči. Mi ob sreči, ker nas je oblivala krasna glasba, drugi ob sreči, ker so vendarle srečno preživeli dan in z njihovimi življenji ni nič narobe. Dve vrsti lepote, sicer zelo različni, a na nek način vendarle podobni. Včeraj se mi je kar samo zapisalo: TVOJ NAJSREČNEJŠI DAN JE DANES . Ne vče...

foto: Biserko Fercek Ljubiti Boga pomeni ljubiti bližnjega. Ljubiti bližnjega pomeni ljubiti Boga. Prepletene, a vendar jasne stvari, velikokrat izrečene, velikokrat slišane. A kljub temu je v tem tako znanem naročilu nekaj vendarle zahtevno ali neznano: kako se začne ljubiti? Odgovor je preprost: » Poslušaj, Izrael .« Utihni in poslušaj, glej, začuti. Ljubezen se začne s tišino. Ljubezen se začne z občudovanjem, ljubezen se začne s hvaležnostjo . Hvaležnost za vse, kar imam, me namreč pripravi do tega, da začutim, kako me objema Bog. Začutim njegovo ljubezen in začutim, kako se ta ljubezen kaže v mojem življenju. Opazim stvari, ki se mi zdijo samoumevne, pa v resnici niso. Zavedam se, kako dragoceno je recimo samo to, da živim, da lahko diham, da lahko hodim, govorim, pojem, se učim, da imam streho nad glavo, toplo ognjišče in mehko posteljo, polno shrambo in hladilnik, da lahko hodim v šolo, da imam službo, da poznam Boga in da imam drugega. Kdor zna videti takšne stvari kot...

Mnogo ljudi današnji praznik povezuje s smrtjo. A to je drugačen praznik. Je praznik živih ljudi, ljudi, polnih življenja in ne smrti. Ljudi, odpornih na smrt in kar je še njenega na tem svetu. Ljudi, ki so postali ljudje. Praznik svetnikov. In to je na nek način tudi praznik vseh nas – praznik nas, kakršni šele bomo. Oziroma kakršni si želimo biti. Ker je v nas globoka želja po tem, da bi bili sveti. A da se ne bomo narobe razumeli – ne po tem, da bi bili popolni, ampak da bi bili sveti . Če nas namreč kaj odvrača od tega, da bi bili sveti, potem je ponavadi to tisti znani občutek, da nimamo šans. Da nam gre vse narobe ali da nimamo primernih kvalitet ali da preprosto niti ne želimo biti neki čudaki z drugega planeta, ki ne spadajo v ta svet. A to se nam dogaja predvsem zato, ker imamo o svetnikih napačne podobe. Svetniki niso bili nič drugačni ljudje, kot smo mi. Živeli so v podobnih časih kot mi, imeli so podobne težave in postavljeni so bili pred podobne odločitve kot mi. Pa ne...