Preskoči na glavno vsebino

Kako se začne ljubezen?

foto: Biserko Fercek

Ljubiti Boga pomeni ljubiti bližnjega. Ljubiti bližnjega pomeni ljubiti Boga. Prepletene, a vendar jasne stvari, velikokrat izrečene, velikokrat slišane. A kljub temu je v tem tako znanem naročilu nekaj vendarle zahtevno ali neznano: kako se začne ljubiti?

Odgovor je preprost: »Poslušaj, Izrael.« Utihni in poslušaj, glej, začuti. Ljubezen se začne s tišino. Ljubezen se začne z občudovanjem, ljubezen se začne s hvaležnostjo.

Hvaležnost za vse, kar imam, me namreč pripravi do tega, da začutim, kako me objema Bog. Začutim njegovo ljubezen in začutim, kako se ta ljubezen kaže v mojem življenju. Opazim stvari, ki se mi zdijo samoumevne, pa v resnici niso. Zavedam se, kako dragoceno je recimo samo to, da živim, da lahko diham, da lahko hodim, govorim, pojem, se učim, da imam streho nad glavo, toplo ognjišče in mehko posteljo, polno shrambo in hladilnik, da lahko hodim v šolo, da imam službo, da poznam Boga in da imam drugega. Kdor zna videti takšne stvari kot velik dar Boga, kdor v svojem življenju opazi, kako zelo razsipno ga obdarja Bog, tak človek ljubi Boga. In ne samo to. Zato ljubi tudi svojega sočloveka. In ljubi tudi sebe.

Kdor je namreč hvaležen, je odrešen človek. V svoje okolje prinaša veselje in zadovoljstvo in optimizem, saj ni pozoren na stvari, ki ga jezijo, ampak na stvari, ki ga bogatijo. Ljudi sprejema takšne, kakršni so, se zanje zahvaljuje, saj so mu dragoceni prav takšni, kakršni so, ne pa takšni, kakršne bi si jih on želel.

Vse, kar srečuje, vse, kar doživlja, vse, kar se mu dogaja, je namreč zanj darilo od Boga, vedno vnovična potrditev, da ga ima Bog rad. Lepe in dobre stvari, v katerih vidi posebno Božjo naklonjenost do njega, pa tudi težke in hude stvari, ki jih jemlje kot nekaj, kar je njegovo življenje očitno potrebovalo, da ga je izoblikovalo v boljšega človeka, kot bi bil sicer.

Hvaležen človek je zato srečen človek. Ima vse, kar potrebuje. Ker zna ljubiti. Kajti ljubezen je res preprosto samo to, da si za drugega hvaležen, pa naj bo kakršenkoli že. Da se zavedaš njegove dragocenosti. To pomeni ljubiti ga iz vsega srca. To pomeni postati to, za kar si bil ustvarjen, kajti človek je hvaležnik.

»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš hvala.« (Pam Brown)
*
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)4. 11. 12, 00:40

    Je treba malo paziti, preden enačimo zadeve. Ljubiti Boga in bližnjega ni eno in isto, torej nima istega pomena. Je pa res to, kar praviš, da se zadevi prepletata. Izvirnik o enakosti ne govori. Je pa res, da Jezus precej razširi obzorje ljubezni. A, o kakšni in kateri ljubezni govorimo? Je to jasno? Današnjemu človeku najbrž ne.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaplan Marko5. 11. 12, 10:26

    in kako si potem razlagaš tole:
    "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." (Mt 25,40)

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)5. 11. 12, 12:32

    "Imeti rad krompir pomeni imeti rad maniok. Imeti rad maniok pomeni imeti rad krompir." Je isto?

    OdgovoriIzbriši
  4. Kaplan Marko5. 11. 12, 12:41

    (brez komentarja)

    OdgovoriIzbriši
  5. Andreja Pogorelec6. 11. 12, 07:12

    Se strinjam z Markom. Marko, hvala.

    Ostalega filozofiranja imamo dovolj.
    Ali drugače povedano , to so besede za srce, če se te dotaknejo ok, če ne , pa ne rabimo filozofiranja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več