Kako se začne ljubezen?

foto: Biserko Fercek

Ljubiti Boga pomeni ljubiti bližnjega. Ljubiti bližnjega pomeni ljubiti Boga. Prepletene, a vendar jasne stvari, velikokrat izrečene, velikokrat slišane. A kljub temu je v tem tako znanem naročilu nekaj vendarle zahtevno ali neznano: kako se začne ljubiti?

Odgovor je preprost: »Poslušaj, Izrael.« Utihni in poslušaj, glej, začuti. Ljubezen se začne s tišino. Ljubezen se začne z občudovanjem, ljubezen se začne s hvaležnostjo.

Hvaležnost za vse, kar imam, me namreč pripravi do tega, da začutim, kako me objema Bog. Začutim njegovo ljubezen in začutim, kako se ta ljubezen kaže v mojem življenju. Opazim stvari, ki se mi zdijo samoumevne, pa v resnici niso. Zavedam se, kako dragoceno je recimo samo to, da živim, da lahko diham, da lahko hodim, govorim, pojem, se učim, da imam streho nad glavo, toplo ognjišče in mehko posteljo, polno shrambo in hladilnik, da lahko hodim v šolo, da imam službo, da poznam Boga in da imam drugega. Kdor zna videti takšne stvari kot velik dar Boga, kdor v svojem življenju opazi, kako zelo razsipno ga obdarja Bog, tak človek ljubi Boga. In ne samo to. Zato ljubi tudi svojega sočloveka. In ljubi tudi sebe.

Kdor je namreč hvaležen, je odrešen človek. V svoje okolje prinaša veselje in zadovoljstvo in optimizem, saj ni pozoren na stvari, ki ga jezijo, ampak na stvari, ki ga bogatijo. Ljudi sprejema takšne, kakršni so, se zanje zahvaljuje, saj so mu dragoceni prav takšni, kakršni so, ne pa takšni, kakršne bi si jih on želel.

Vse, kar srečuje, vse, kar doživlja, vse, kar se mu dogaja, je namreč zanj darilo od Boga, vedno vnovična potrditev, da ga ima Bog rad. Lepe in dobre stvari, v katerih vidi posebno Božjo naklonjenost do njega, pa tudi težke in hude stvari, ki jih jemlje kot nekaj, kar je njegovo življenje očitno potrebovalo, da ga je izoblikovalo v boljšega človeka, kot bi bil sicer.

Hvaležen človek je zato srečen človek. Ima vse, kar potrebuje. Ker zna ljubiti. Kajti ljubezen je res preprosto samo to, da si za drugega hvaležen, pa naj bo kakršenkoli že. Da se zavedaš njegove dragocenosti. To pomeni ljubiti ga iz vsega srca. To pomeni postati to, za kar si bil ustvarjen, kajti človek je hvaležnik.

»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš hvala.« (Pam Brown)
*

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)4. 11. 12, 00:40

    Je treba malo paziti, preden enačimo zadeve. Ljubiti Boga in bližnjega ni eno in isto, torej nima istega pomena. Je pa res to, kar praviš, da se zadevi prepletata. Izvirnik o enakosti ne govori. Je pa res, da Jezus precej razširi obzorje ljubezni. A, o kakšni in kateri ljubezni govorimo? Je to jasno? Današnjemu človeku najbrž ne.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaplan Marko5. 11. 12, 10:26

    in kako si potem razlagaš tole:
    "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." (Mt 25,40)

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)5. 11. 12, 12:32

    "Imeti rad krompir pomeni imeti rad maniok. Imeti rad maniok pomeni imeti rad krompir." Je isto?

    OdgovoriIzbriši
  4. Kaplan Marko5. 11. 12, 12:41

    (brez komentarja)

    OdgovoriIzbriši
  5. Andreja Pogorelec6. 11. 12, 07:12

    Se strinjam z Markom. Marko, hvala.

    Ostalega filozofiranja imamo dovolj.
    Ali drugače povedano , to so besede za srce, če se te dotaknejo ok, če ne , pa ne rabimo filozofiranja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več