Preskoči na glavno vsebino

Drugačen kralj

Priznam, praznik Kristusa Kralja mi je bil bolj ali manj vedno daleč. Seveda zato, ker Jezusa nikdar nisem mogel povezati s podobo kraljev našega oziroma preteklega sveta. Ne, Jezus zame nikdar ni bil nek samovoljni in ukazujoči samodržec, tudi ne voditelj vojske, ki bi jurišala na nasprotnike križa in Cerkve. Verjamem pa, da ni malo tistih, ki so prav v tej podobi našli svojo tolažbo in zadoščenje.

Kristus je bil namreč človek močne karizme in velikih del, odločnih besed in revolucionarnih pogledov in že za časa njegovega delovanja in oznanjevanja so ga mnogokrat Judje hoteli postaviti za kralja - da bi jih vodil v uporu proti rimski okupaciji. Pa se je vedno umaknil. Vedno se je umikal podobi kralja, kot so ga hotele množice, ki so ga oboževale. Preprosto zato, ker ni hotel biti tak kralj, kot so bili vsi ostali kralji. Ker on ne more biti tak kralj, čeprav ga še vedno kdo gotovo uporablja za takega. Ali še večjega, še mogočnejšega, saj je ta kralj njegov Bog. In je vojak v njegovem imenu. S križem na prsih bije vojno proti »hudičem« iz nasprotnega tabora, pa naj bodo to komunisti ali liberalci ali tirani ali neverniki ali še kdo drug, ki tako ali drugače zasramuje Boga in njegovo kraljestvo ter človeštvo nasploh.

A Jezus ni hotel biti tak kralj. Ni mogel biti. Čeprav so si mnogi želeli in si mnogi še vedno želijo. Tako močno, da ob njegovi nemočni podobi pred Pilatom mnogokdo lahko misli: »Seveda, zdaj, pred Pilatom je že tak, ubog in nemočen, dokler ne izpolni tega, za kar je bil na svet poslan, dokler ne umre na križu. Ampak potem, potem ko bo vstal od mrtvih, potem bo pa pokazal svojo moč. Potem pa bo postavil stvari na svoje mesto, da se bo videlo, kdo je kralj, kdo je močni, kdo je veličastni.«

A Jezus tudi po tem procesu, tudi po smrti in vstajenju še vedno ostaja enak kralj, prav tak, kot je bil vedno. Pred Pilatom ne samo igra nekega reveža in ničvredneža. Ne bo kar naenkrat odvrgel maske in iz ozadja povlekel meč in zmagal. Ne. Nikoli. On bo vedno ostal takšen kralj, kot je. Drugačen kralj. Kralj, ki ne gospoduje, ampak služi; kralj, ki ne zahteva, da ga podaniki hranijo, temveč jih on hrani; kralj, ki ne zahteva daril in dajatev, temveč on daje; kralj, ki se ne vojskuje, ampak jemlje trpljenje nase. Kralj, ki ne ubija, ampak umira za resnico. Eno in edino resnico, v katero človek še vedno ne verjame: da Bog človeka ljubi.

Zato je Jezus Kralj vseh. Ker s tem, kakršen je, presega vsako človeško delitev, vsako človeško mejo.

Ob tej podobi seveda razmišljam tudi o svoji podobi. Kdo naj bom torej jaz, ki sem si izbral kralja, čigar kraljestvo ni od tega sveta? Kdo naj bom torej jaz, ki sem si za svojega izbral v očeh sveta nemočnega kralja?

Ker je moj kralj drugačen kralj, moram biti tudi sam drugačen do sveta, kakor bi bilo »normalno«. Ne morem biti ne vojak ne učitelj, temveč učenec in pričevalec. »Strategija« kristjanov, Cerkve, ne more biti napad ali obramba, niti ne opozicija ali koalicija, temveč prisotnost. Preprosta prisotnost s svojo identiteto, ki je evangelij. Da kristjani tako nismo nikomur trn v peti, temveč led za opečeno kožo in ogenj za zmrznjene roke. Nikakršni nasprotniki. Samo prisotni kot drugačni.
*

Komentarji

  1. Všeč mi je misel, da biti drugačen ne pomeni vedno biti sovražen,nasproten v negativnem smislu. Biti led za opečeno kožo, ogenj za zmrznjene roke ... kako blagodejna drugačnost!
    Hvala, Marko!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.