Priznam, praznik Kristusa Kralja mi je bil bolj ali manj vedno daleč. Seveda zato, ker Jezusa nikdar nisem mogel povezati s podobo kraljev našega oziroma preteklega sveta. Ne, Jezus zame nikdar ni bil nek samovoljni in ukazujoči samodržec, tudi ne voditelj vojske, ki bi jurišala na nasprotnike križa in Cerkve. Verjamem pa, da ni malo tistih, ki so prav v tej podobi našli svojo tolažbo in zadoščenje.
Kristus je bil namreč človek močne karizme in velikih del, odločnih besed in revolucionarnih pogledov in že za časa njegovega delovanja in oznanjevanja so ga mnogokrat Judje hoteli postaviti za kralja - da bi jih vodil v uporu proti rimski okupaciji. Pa se je vedno umaknil. Vedno se je umikal podobi kralja, kot so ga hotele množice, ki so ga oboževale. Preprosto zato, ker ni hotel biti tak kralj, kot so bili vsi ostali kralji. Ker on ne more biti tak kralj, čeprav ga še vedno kdo gotovo uporablja za takega. Ali še večjega, še mogočnejšega, saj je ta kralj njegov Bog. In je vojak v njegovem imenu. S križem na prsih bije vojno proti »hudičem« iz nasprotnega tabora, pa naj bodo to komunisti ali liberalci ali tirani ali neverniki ali še kdo drug, ki tako ali drugače zasramuje Boga in njegovo kraljestvo ter človeštvo nasploh.
A Jezus ni hotel biti tak kralj. Ni mogel biti. Čeprav so si mnogi želeli in si mnogi še vedno želijo. Tako močno, da ob njegovi nemočni podobi pred Pilatom mnogokdo lahko misli: »Seveda, zdaj, pred Pilatom je že tak, ubog in nemočen, dokler ne izpolni tega, za kar je bil na svet poslan, dokler ne umre na križu. Ampak potem, potem ko bo vstal od mrtvih, potem bo pa pokazal svojo moč. Potem pa bo postavil stvari na svoje mesto, da se bo videlo, kdo je kralj, kdo je močni, kdo je veličastni.«
A Jezus tudi po tem procesu, tudi po smrti in vstajenju še vedno ostaja enak kralj, prav tak, kot je bil vedno. Pred Pilatom ne samo igra nekega reveža in ničvredneža. Ne bo kar naenkrat odvrgel maske in iz ozadja povlekel meč in zmagal. Ne. Nikoli. On bo vedno ostal takšen kralj, kot je. Drugačen kralj. Kralj, ki ne gospoduje, ampak služi; kralj, ki ne zahteva, da ga podaniki hranijo, temveč jih on hrani; kralj, ki ne zahteva daril in dajatev, temveč on daje; kralj, ki se ne vojskuje, ampak jemlje trpljenje nase. Kralj, ki ne ubija, ampak umira za resnico. Eno in edino resnico, v katero človek še vedno ne verjame: da Bog človeka ljubi.
Zato je Jezus Kralj vseh. Ker s tem, kakršen je, presega vsako človeško delitev, vsako človeško mejo.
Ob tej podobi seveda razmišljam tudi o svoji podobi. Kdo naj bom torej jaz, ki sem si izbral kralja, čigar kraljestvo ni od tega sveta? Kdo naj bom torej jaz, ki sem si za svojega izbral v očeh sveta nemočnega kralja?
Ker je moj kralj drugačen kralj, moram biti tudi sam drugačen do sveta, kakor bi bilo »normalno«. Ne morem biti ne vojak ne učitelj, temveč učenec in pričevalec. »Strategija« kristjanov, Cerkve, ne more biti napad ali obramba, niti ne opozicija ali koalicija, temveč prisotnost. Preprosta prisotnost s svojo identiteto, ki je evangelij. Da kristjani tako nismo nikomur trn v peti, temveč led za opečeno kožo in ogenj za zmrznjene roke. Nikakršni nasprotniki. Samo prisotni kot drugačni.
*
Kristus je bil namreč človek močne karizme in velikih del, odločnih besed in revolucionarnih pogledov in že za časa njegovega delovanja in oznanjevanja so ga mnogokrat Judje hoteli postaviti za kralja - da bi jih vodil v uporu proti rimski okupaciji. Pa se je vedno umaknil. Vedno se je umikal podobi kralja, kot so ga hotele množice, ki so ga oboževale. Preprosto zato, ker ni hotel biti tak kralj, kot so bili vsi ostali kralji. Ker on ne more biti tak kralj, čeprav ga še vedno kdo gotovo uporablja za takega. Ali še večjega, še mogočnejšega, saj je ta kralj njegov Bog. In je vojak v njegovem imenu. S križem na prsih bije vojno proti »hudičem« iz nasprotnega tabora, pa naj bodo to komunisti ali liberalci ali tirani ali neverniki ali še kdo drug, ki tako ali drugače zasramuje Boga in njegovo kraljestvo ter človeštvo nasploh.
A Jezus ni hotel biti tak kralj. Ni mogel biti. Čeprav so si mnogi želeli in si mnogi še vedno želijo. Tako močno, da ob njegovi nemočni podobi pred Pilatom mnogokdo lahko misli: »Seveda, zdaj, pred Pilatom je že tak, ubog in nemočen, dokler ne izpolni tega, za kar je bil na svet poslan, dokler ne umre na križu. Ampak potem, potem ko bo vstal od mrtvih, potem bo pa pokazal svojo moč. Potem pa bo postavil stvari na svoje mesto, da se bo videlo, kdo je kralj, kdo je močni, kdo je veličastni.«
A Jezus tudi po tem procesu, tudi po smrti in vstajenju še vedno ostaja enak kralj, prav tak, kot je bil vedno. Pred Pilatom ne samo igra nekega reveža in ničvredneža. Ne bo kar naenkrat odvrgel maske in iz ozadja povlekel meč in zmagal. Ne. Nikoli. On bo vedno ostal takšen kralj, kot je. Drugačen kralj. Kralj, ki ne gospoduje, ampak služi; kralj, ki ne zahteva, da ga podaniki hranijo, temveč jih on hrani; kralj, ki ne zahteva daril in dajatev, temveč on daje; kralj, ki se ne vojskuje, ampak jemlje trpljenje nase. Kralj, ki ne ubija, ampak umira za resnico. Eno in edino resnico, v katero človek še vedno ne verjame: da Bog človeka ljubi.
Zato je Jezus Kralj vseh. Ker s tem, kakršen je, presega vsako človeško delitev, vsako človeško mejo.
Ob tej podobi seveda razmišljam tudi o svoji podobi. Kdo naj bom torej jaz, ki sem si izbral kralja, čigar kraljestvo ni od tega sveta? Kdo naj bom torej jaz, ki sem si za svojega izbral v očeh sveta nemočnega kralja?
Ker je moj kralj drugačen kralj, moram biti tudi sam drugačen do sveta, kakor bi bilo »normalno«. Ne morem biti ne vojak ne učitelj, temveč učenec in pričevalec. »Strategija« kristjanov, Cerkve, ne more biti napad ali obramba, niti ne opozicija ali koalicija, temveč prisotnost. Preprosta prisotnost s svojo identiteto, ki je evangelij. Da kristjani tako nismo nikomur trn v peti, temveč led za opečeno kožo in ogenj za zmrznjene roke. Nikakršni nasprotniki. Samo prisotni kot drugačni.
*
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiVšeč mi je misel, da biti drugačen ne pomeni vedno biti sovražen,nasproten v negativnem smislu. Biti led za opečeno kožo, ogenj za zmrznjene roke ... kako blagodejna drugačnost!
OdgovoriIzbrišiHvala, Marko!