Besede za srce

Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Mrtvo . Ne samo, da spi Lazar, tudi Marija in Marta spita, sedita v svoji hiši, zakopani v svojo žalost in otrplost pred vprašanjem smrti, morda se celo v nedogled smilita sami sebi , kar imamo ljudje radi, pričakujoč, da nas bo svet vzel v roke in poujčkal. Vsi so mrtvi. In potem, kar iznenada, kot na kak pomladni dan, se začne vse premikati . Najprej Marta. Ona »pride naproti« (Jn 11,20). Potem Marija, tudi ona »hitro vstane« (Jn 11,29). Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih , ampak da je »prišel ven« (Jn 11,44). Ker je vsako »spanje« – recimo mu varno mirovanje na mestu, trmasto vztrajanje ali lenoba – smrt in vsako vstajenje življenje. Pridi ven! Vse to vrveče pomladno dogajanje sproži Jezus s svojim prihodom. »Grem, da ga zbudim,« (Jn 11,11) je rekel, šel ga je iskat, ker mu je bilo mar zanj, ker ni želel, da bi tam, v grobu, tudi ostal za vedno. Ker je bila to njegova rešitev, da namreč prid...

Da bi razumeli, kaj pravzaprav je človekova »slepota«, si je najprej potrebno zastaviti vprašanje, kako jo Jezus ozdravlja danes . Kako danes hodi »mimo«, kako danes vemo, da nas je zagledal (Jn 9,1) in ukrepal glede našega mizernega stanja? Ker si predstavljam, da Bog vedno govori konkretno, preprosto in razumljivo, po mojem nima na voljo nobene boljše govorice, ki bi jo človek slišal in razumel, kot je to življenje , tudi v najbolj banalnih stvareh, tudi v malenkostih, ki padajo vsak dan kakor drobtine pred človekove oči, in ne samo v težkih, zahtevnih situacijah, kakršna je recimo trenutna epidemija, ko stvari skorajda ne bi mogle biti bolj očitne. Tako danes govori Bog. Tako danes želi ozdravljati. Z našim življenjem, kakršnokoli že je, mesi blato in nam ga nanaša na oči (Jn 9,6), kar je znamenje novega stvarjenja, torej na nek način s temi dogodki na novo ustvarja človeka, kakor v začetku, ko je Bog človeka ustvaril iz zemlje (1 Mz 2,7). Ne samo sleporojenemu, tudi množici dr...

V njeno samoto je vstopil. V njeno žalobno hojo po vodo, ki je ni mogla odžejati . Ker so bile njene rešitve vedno samo začasne rešitve, namenjene reševanju njenega udobja, varnosti in izogibanja tveganju, ki jo prinaša odnos. Namreč tveganju, da se boš v njem hočešnočeš moral spremeniti, da boš moral nekaj dati, ne da bi vedel, ali boš kaj dobil nazaj, da boš zato tudi kaj za vedno izgubil, gotovo kaj, kar imaš rad in ti je ljubo. Morda celo življenje, kakršnega poznaš. In to tveganje je za mnoge od nas pretežko. Žeja Jezus in žena iz Samarije se pri vodnjaku srečata opoldne (Jn 4,6), sredi hude vročine, ko ni nihče hodil po vodo. To daje slutiti, da je žena to uro izbrala zato, ker se je na ta način skušala izogniti srečanjem z drugimi ljudmi. Hotela je biti sama, osramočena ali v strahu zaradi javnega mnenja, virusa ali kateregakoli drugega razloga že. Toda ni bila sama. V blodnjaku življenja jo je prestregel Gospod – in jo izzval, s tem, da je tudi sam postal žejen. »Daj mi p...

Zgovorno je, da se je dogajanje na »visoki gori« zgodilo »na samem« (Mt 17,1), stran od sveta, ki nam kar naprej nalaga ali kdaj celo zapoveduje marsikatero masko, s katero naj bi drugim pokazali, da smo uspešni, dragoceni, boljši, torej vredni občudovanja (ali vsaj nevoščljivosti, tudi ta pomaga k boljšemu občutku). Problem teh lepih mask je, da nam jih svet nadeva zgolj kot dokaz, ki naj nas potihem prepričuje, da brez njih nismo kaj dosti vredni. Smrtonosna ideja. Na visoki gori, pred Bogom, saj je gora vedno simbol bližine Boga, na samem, ko je lahko človek to, kar je v resnici, pa Jezus pred svojimi učenci zasije kot sonce in njegova oblačila postanejo bela kot luč (Mt 17,2). Za nikakršno čarovnijo ni šlo, razen če rečemo, da je resnični čudež, da človek dandanes še lahko uzre, kdo je on sam v resnici : »ljubljeni sin«, nad katerim ima Oče veselje (Mt 17,5), od vedno in za vedno, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini se znajde. Kajti tista nadzemeljska lepota je b...

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv - življenja otipljiva prispodoba -. V kozarčku konjak; nizko izpod roba; in lužica tam, kjer se je polil. Prst čopič je in lužica paleta; lenobno rišem: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, ki ob roži se razcveta. In še stezica, ki drži od hiše, in lepa žena, ki med rože leže … A v tem natakar vljudno predme seže, pobere vse in mizico pobriše. In gledam ga, kako svoj pladenj nosi, kako opleta sem in tja s prtičem in skoraj žalostno za njim zakličem: »Gospod natakar, še en konjak, prosim!« Morda ste to Menartovo pesem ( Croquis ) prebrali nekoliko otožno. Tudi sam sem jo, ko sem se prvič srečal z njo v gimnazijskih klopeh, kakor mrzla prha je bila na vse moje sanjarije o življenju, ki se je komajda začelo razvijati, hrepeneti, sanjati: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, lepa žena . Morda ne bo tako, kot si želim, morda življenje ne bo tako, kot ga pričakujem. Kot drevesa na robu zime sem ...