»Grem, da ga zbudim«

Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Mrtvo. Ne samo, da spi Lazar, tudi Marija in Marta spita, sedita v svoji hiši, zakopani v svojo žalost in otrplost pred vprašanjem smrti, morda se celo v nedogled smilita sami sebi, kar imamo ljudje radi, pričakujoč, da nas bo svet vzel v roke in poujčkal. Vsi so mrtvi. In potem, kar iznenada, kot na kak pomladni dan, se začne vse premikati. Najprej Marta. Ona »pride naproti« (Jn 11,20). Potem Marija, tudi ona »hitro vstane« (Jn 11,29). Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih, ampak da je »prišel ven« (Jn 11,44). Ker je vsako »spanje« – recimo mu varno mirovanje na mestu, trmasto vztrajanje ali lenoba – smrt in vsako vstajenje življenje.

Pridi ven!

Vse to vrveče pomladno dogajanje sproži Jezus s svojim prihodom. »Grem, da ga zbudim,« (Jn 11,11) je rekel, šel ga je iskat, ker mu je bilo mar zanj, ker ni želel, da bi tam, v grobu, tudi ostal za vedno. Ker je bila to njegova rešitev, da namreč pride ven, da se najprej začne premikati, spoznavajoč, da ni prav, kar dela, in da začne nekaj novega, drugačnega, kot je bilo njegovo staro življenje, ki ga je spravilo v grob, v smrt. »Pridi ven!« mu je rekel pred grobom, med jokom je kričal Gospod, prosim, strezni se, obrni se, zamenjaj smer, ker tako ne gre več naprej. Klic celotnega evangelija: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo,« (Mt 4,17) odmeva na različne načine, včasih kot tiho šepetanje, včasih kot rezek prelom zgodovine. Včasih kot prigovarjanje, včasih kot klofuta.

Saj smo vsi vedeli, da tako ne gre več naprej, da si bomo zapravili življenje, bodisi tako, da bomo uničili planet, bodisi tako, da bomo od naglice pregoreli. Pa smo vseeno hodili v isto smer, zaslepljeni od zlata, ki nam je žarelo pod prsti, in udobja, ki nam ga je prinašalo. Med Božjim jokom je na svet prišel klic »Pridi ven!« ki smo ga, upam, končno slišali in razumeli. Za veliko ceno sicer, a morda nam bo toliko žrtev in neizbrisnih posledic vendarle dalo misliti, kam je peljala pot našega včeraj. In da nas je na njej nekdo iz ljubezni prestregel … In da smo tisti, ki smo preživeli, preživeli z razlogom …

Pomlad

Bog nam ne da miru, a vedno in samo tedaj, ko smo v nekem grobu, zavezani s povoji smrti (Jn 11,44). Kadar kliče, s kakršnimkoli glasom že, je prišel čas za pomlad. In pomlad, vstajenje, pomeni iti ven, zapustiti staro, v katerem si bil navajen živeti, kljub bolečini, ki jo prinaša odpoved ustaljenosti in udobju, in začeti nekaj novega. Drugačnega. Korenito drugačnega.

Ker je njegova prisotnost, njegov prebujajoči glas zato tu, da nas reši. »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26)

(misel ob 5. postni nedelji, leto A)