Preskoči na glavno vsebino

»Grem, da ga zbudim«


Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Mrtvo. Ne samo, da spi Lazar, tudi Marija in Marta spita, sedita v svoji hiši, zakopani v svojo žalost in otrplost pred vprašanjem smrti, morda se celo v nedogled smilita sami sebi, kar imamo ljudje radi, pričakujoč, da nas bo svet vzel v roke in poujčkal. Vsi so mrtvi. In potem, kar iznenada, kot na kak pomladni dan, se začne vse premikati. Najprej Marta. Ona »pride naproti« (Jn 11,20). Potem Marija, tudi ona »hitro vstane« (Jn 11,29). Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih, ampak da je »prišel ven« (Jn 11,44). Ker je vsako »spanje« – recimo mu varno mirovanje na mestu, trmasto vztrajanje ali lenoba – smrt in vsako vstajenje življenje.

Pridi ven!

Vse to vrveče pomladno dogajanje sproži Jezus s svojim prihodom. »Grem, da ga zbudim,« (Jn 11,11) je rekel, šel ga je iskat, ker mu je bilo mar zanj, ker ni želel, da bi tam, v grobu, tudi ostal za vedno. Ker je bila to njegova rešitev, da namreč pride ven, da se najprej začne premikati, spoznavajoč, da ni prav, kar dela, in da začne nekaj novega, drugačnega, kot je bilo njegovo staro življenje, ki ga je spravilo v grob, v smrt. »Pridi ven!« mu je rekel pred grobom, med jokom je kričal Gospod, prosim, strezni se, obrni se, zamenjaj smer, ker tako ne gre več naprej. Klic celotnega evangelija: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo,« (Mt 4,17) odmeva na različne načine, včasih kot tiho šepetanje, včasih kot rezek prelom zgodovine. Včasih kot prigovarjanje, včasih kot klofuta.

Saj smo vsi vedeli, da tako ne gre več naprej, da si bomo zapravili življenje, bodisi tako, da bomo uničili planet, bodisi tako, da bomo od naglice pregoreli. Pa smo vseeno hodili v isto smer, zaslepljeni od zlata, ki nam je žarelo pod prsti, in udobja, ki nam ga je prinašalo. Med Božjim jokom je na svet prišel klic »Pridi ven!« ki smo ga, upam, končno slišali in razumeli. Za veliko ceno sicer, a morda nam bo toliko žrtev in neizbrisnih posledic vendarle dalo misliti, kam je peljala pot našega včeraj. In da nas je na njej nekdo iz ljubezni prestregel … In da smo tisti, ki smo preživeli, preživeli z razlogom …

Pomlad

Bog nam ne da miru, a vedno in samo tedaj, ko smo v nekem grobu, zavezani s povoji smrti (Jn 11,44). Kadar kliče, s kakršnimkoli glasom že, je prišel čas za pomlad. In pomlad, vstajenje, pomeni iti ven, zapustiti staro, v katerem si bil navajen živeti, kljub bolečini, ki jo prinaša odpoved ustaljenosti in udobju, in začeti nekaj novega. Drugačnega. Korenito drugačnega.

Ker je njegova prisotnost, njegov prebujajoči glas zato tu, da nas reši. »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26)

(misel ob 5. postni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

  1. Unknown30. 3. 20, 15:52

    Hvalezna za vse milosti. 🙏
    Veliko jih je. Ko bi jih znali videti 🤲. Tudi v tem casu.
    Magda

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več