Še en konjak, prosim!

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv -
življenja otipljiva prispodoba -.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše,
in lepa žena, ki med rože leže …
A v tem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem in tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
»Gospod natakar, še en konjak, prosim!«

Morda ste to Menartovo pesem (Croquis) prebrali nekoliko otožno. Tudi sam sem jo, ko sem se prvič srečal z njo v gimnazijskih klopeh, kakor mrzla prha je bila na vse moje sanjarije o življenju, ki se je komajda začelo razvijati, hrepeneti, sanjati: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, lepa žena. Morda ne bo tako, kot si želim, morda življenje ne bo tako, kot ga pričakujem. Kot drevesa na robu zime sem bil, marca, ko se začnejo v naravi že pretakati sokovi, ne samo v koreninah pod zemljo, tudi navzgor švigajo, po vejah, vse do zadnjih končičev, na katerih naj bi se naredilo nekaj svežega, lepega, močnega, samozavesten cvet denimo, a se je tako pogosto in vedno bolj – kakor v tejle pesmi – na brstičih nabrala jutranja slana. Pobere vse in mizico pobriše. In jih opali v grenkobo.

Še vedno tuhtam, zakaj mora biti tako – in očitno mora, ker je tako prevečkrat in pri premnogih ljudeh, da bi šlo samo za naključje ali za rojstvo pod nesrečno zvezdo. Življenje daje človeku tolikokrat okušati grenkobo, ki je še največja takrat, kadar sanjaš najbolj pocukrano. Zakaj mora biti tako? Zakaj mora zaljubljenost, polno želja, zanosa in idej o prihodnosti, nekega dne obliti mrzla resničnost?

Kdo bo razumel žlahtnost, ki jo v človeku ustvari zmrzal, kot edinole marčevsko drevo? Kljub zmrzali njegovi sokovi ne nehajo teči navzgor, proti nebu, znova in znova poskušajo, čez trupla ubitih sanj, zdaj tako, zdaj drugače, dokler se nazadnje nek popek ne pretolče čez smrtne pasti, obstane in se razvije v krhko bitje. Zaradi njega na pomlad gledam vse manj romantično in jo vedno bolj razumem kot odločitev. O tem gre ta Menartova pesem, ne o zimi, o pomladi. O premagovanju smrti, ki jih je v življenju veliko, in o razumevanju, da so smrti in sanje, ki so omahnile v prepad, pravzaprav smerokaz življenju.

Vsaka šibkost, ki si jo priznam, vsak življenjski padec, vsaka nezanikana spomladanska slana je sporočilo: ne o tem, da bi se moral nehati truditi, ker nima smisla, marveč naj poskušam znova, le da v drugo smer, drugače, s popkom na neki drugi veji. Ker je življenje za tiste, ki zaradi neuresničljivosti sanj še ne nehajo sanjati, ampak so jih pripravljeni vedno znova na novo zrisati, dokler ne bi prišli do tistih, ki se skladajo z njihovim poslanstvom. Povejmo z Menartom, za tiste, ki so pripravljeni naročati konjak, dokler ne bi narisali za svoje življenje najprimernejše slike. Za tiste, ki so pripravljeni vrednote postaviti pred svoje želje.

Pomlad ni čakanje. Je iskanje. Je odločitev.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, marec 2020)