Besede za srce

Ali "kako je greh postal zemlja za Božjo milost"  V bogoslužju velikonočne vigilije kakor blisk nočno nebo razpara našo tišino pred velikonočno svečo izredno nenavaden, malodane nespodoben vzklik, a pomembna, ključna beseda, ki nam daje pravilno razumeti praktično vse velikonočno praznovanje: »O, srečna krivda , ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika!« Izjava, ki je zaradi svoje nezaslišanosti vredna vsaj usločenja obrvi, če že ne popolnega zgražanja. Da bi komu krivda vzbujala srečo, veselje, hvaležnost? Da si krivda lahko za karkoli dobrega v tem življenju, za odrešenje, pripisuje zasluge?  Padec nam je naraven  Krivda je tako težka beseda, da si jo je že priklicati v spomin neprijetno. Predvsem zato, ker jo nosi vsakdo od nas, od papeža do zapornika, z muko, z razočaranjem nad samim sabo, težko nam lega na ramena to breme, človeka stiska kruta zavest, da je naredil nekaj slabega. Seveda, ne samo danes – toda posebno danes, v času imperativa popolnos...

Kako zrase domovina? Kako se naredi? Morda tako, da nekdo na svojem domu sprejme človeka, mu da svoj prostor pod nebom. Morda tako, da se človek nekje odloči biti doma, korenine pognati. Morda tako, da na svoji zemlji postavi svojo hišo, morda tako, da v njej rodi otroke. Morda tako, da se z njimi pogovarja, čisto po svoje, da jim bere pravljice, da z njimi hodi v gozd in nabira gobe in suhljad, da se pod noč vrača domov, morda tako, da sklene roke in začne moliti pod prostranim nebom. Morda tako, da naredi kres, se usede obenj in potem poje in igra. Morda tako, da se v hvaležnosti zave, kaj ima. Morda se domovina začne, ko začne vse to, kar mu je dano, ljubiti .  Ljubiti. Samo tako se naredi domovino, ko se začne ljubiti.  Ljubezen pa je nekaj novega, mladega, zelenega kakor ravno vzbrsteli bukovi listi. Ljubezen je mlada ali pa je ni. Zato je domovina nekaj, kar obstaja samo danes, čeprav je raslo že mnogo let. Domovina je drevo, lipovo drevo, ki je zraslo na globokih koreni...

Na gregorjevo se ptički ženijo . In na gregorjevo se luč v vodo vrže .  Zato je ta praznik tako primeren za postni čas. Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so radi praznovali začetek časa, ko je dan postal za ped daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč »vrgli v vodo«, niso je več potrebovali. Odtod »gregorčki«, svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci še danes spuščajo po potokih in ki ljudem oznanjajo svetlejše in lepše čase.  To sem počel z dijaki v Vipavi, na večer smo se zbrali vsak s svojo barčico iz papirja, potem smo jo prižgali in jo spustili z izvira v dolino. Nekaj otožnega je v tem opravilu, gledati, kako odnaša delo tvojih rok, tvoje preteklo obdobje, se posloviti od majhne luči zaradi večje, se posloviti od človeško gotovega, da bi lahko sprejeli nekaj neznano Božjega. V moji naravi je nekaj, kar se rado drži vsega mogočega, težko se poslavljam od stvari in ljudi in ta...

Zadnji meseci druge svetovne vojne; Nemčija, Avstrija, Madžarska. Čeprav se ve, da je vojna že izgubljena, povsod rekrutirajo starce in nepolnoletne mladeniče ter jih po skrajšanih pripravah pošiljajo na bojišča. Med njimi sta sedemnajstletna prijatelja, molznika iz severne Nemčije, pasivni Walter in bolj izobraženi ter zviti Friedrich. Po prisilni rekrutaciji se nad njiju zgrne zlo in brutalnost vojne ter cinizem esesovskih oficirjev. Rothmann z apokaliptičnimi podobami, ki spominjajo na slike Francisca de Goye iz cikla Grozljivosti vojne, pred nami razgrinja vso nečloveškost nacističnega režima in absurdnost vojne. Rothmannova knjiga ni ravno lahko branje, ne samo zato, ker pripoveduje o razpadu človeškosti ob razpadanju tretjega rajha in njegovih utvar ob grozodejstvih, ki so jih delali in trpeli vojaki obeh strani, tudi jezik je zelo zgoščen, menim, da namenoma, saj se tako človek nehote ustavi, gre spet po besedilu nazaj in večkrat prebere ene in iste stavke, stavke grozote, k...

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je refren irske skupine Dervish » They can't stop the spring « (2007), navdihnjen z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, ki naglas kriči: »Lahko naredite karkoli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Rad si ga pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že mnogo prej. Da namreč življenje zmaga , vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za ceneni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega , kakor je resnično zelenje, ki se te dni prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje , danes, ko topli vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v lj...

Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Mrtvo . Ne samo, da spi Lazar, tudi Marija in Marta spita, sedita v svoji hiši, zakopani v svojo žalost in otrplost pred vprašanjem smrti, morda se celo v nedogled smilita sami sebi , kar imamo ljudje radi, pričakujoč, da nas bo svet vzel v roke in poujčkal. Vsi so mrtvi. In potem, kar iznenada, kot na kak pomladni dan, se začne vse premikati . Najprej Marta. Ona »pride naproti« (Jn 11,20). Potem Marija, tudi ona »hitro vstane« (Jn 11,29). Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih , ampak da je »prišel ven« (Jn 11,44). Ker je vsako »spanje« – recimo mu varno mirovanje na mestu, trmasto vztrajanje ali lenoba – smrt in vsako vstajenje življenje. Pridi ven! Vse to vrveče pomladno dogajanje sproži Jezus s svojim prihodom. »Grem, da ga zbudim,« (Jn 11,11) je rekel, šel ga je iskat, ker mu je bilo mar zanj, ker ni želel, da bi tam, v grobu, tudi ostal za vedno. Ker je bila to njegova rešitev, da namreč prid...

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv - življenja otipljiva prispodoba -. V kozarčku konjak; nizko izpod roba; in lužica tam, kjer se je polil. Prst čopič je in lužica paleta; lenobno rišem: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, ki ob roži se razcveta. In še stezica, ki drži od hiše, in lepa žena, ki med rože leže … A v tem natakar vljudno predme seže, pobere vse in mizico pobriše. In gledam ga, kako svoj pladenj nosi, kako opleta sem in tja s prtičem in skoraj žalostno za njim zakličem: »Gospod natakar, še en konjak, prosim!« Morda ste to Menartovo pesem ( Croquis ) prebrali nekoliko otožno. Tudi sam sem jo, ko sem se prvič srečal z njo v gimnazijskih klopeh, kakor mrzla prha je bila na vse moje sanjarije o življenju, ki se je komajda začelo razvijati, hrepeneti, sanjati: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, lepa žena . Morda ne bo tako, kot si želim, morda življenje ne bo tako, kot ga pričakujem. Kot drevesa na robu zime sem ...

Nikoli nisem prav dobro razumel postnih pesmi, ki jih pojemo pri mašah. Toliko joka, žalosti in vzdihovanja mi je post naredilo za mučno obdobje trpljenja, moja postna premagovanja pa za nekaj, za kar si želim, da bi se čimprej končalo. Kot da ne bi bil post prispodoba za pomlad, ki prav v tem času pripravi vse potrebno za velikonočno eksplozijo življenja. Zato je zame post resda čas tišine, ne pa čas žalosti. Čas resnosti, ne pa zamorjenosti. Čas, ki ga je treba vzeti resno, ker je darilo  temu mojemu naveličanemu in od vsakdana utrujenemu življenju. Ker je to čas, ki tako veliko pokaže. Ker se bodo v njem preko odrekanja pod stopljenim snegom pokazale moje šibkosti. Toda ne za obsodbo, za rešitev. Pokazale bodo moje napake. In kdor se zaveda svojih napak, ve, kje je in kam mora. Tako lepo za uvod temu času danes Pavel vzklikne: "Glejte, zdaj je milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2 Kor 6,2) Milostni čas, čas obdarovanja, ko je Bog posebno radodaren, ko podar...

Ne morem verjeti, da bom to res zapisal, pa vendar. Velik blagoslov je imeti v življenju nekoga, ki ti sesuva preveliko zaupanje vase in v svoj prav . Tako utrjuje to, kar je v tebi trdno, in ruši to, kar je v tebi majavo. In če se ima kaj sesuti, je dobro, da se sesuje čimprej, namesto da bi na trhlih temeljih gradil nekaj, kar bi sesul prvi viharček. Ne morem verjeti, da bom to zapisal, pa vendar. Rad imam takšne ljudi, čeprav mi grejo skrajno na živce. Čeprav rušijo avtoriteto mojim besedam in razmišljanjem. Ne dajo mi miru. Pošiljajo me na pot, puščajo me odprtega, da sem še sposoben prisluhniti in preveriti, morda kaj porušiti in na novo zgraditi. Da bi moja hiša rasla počasi, a da bi rasla tako, kot je treba. Tomaž je bistveni element vere in velike noči. Tisti moteči element, zaradi katerega se mi zatakne potica v grlu. Drugo mnenje in prepričanje, drug pogled na isto stvar, nasprotovanje in upor, to je nekaj, kar potrebuje vsak od nas, da ne bi v svoji veri – v...

24. dan posta " Vse s časom zagrne tišina rasti ." (A. Rebula, V Sibilinem vetru) Pred letom dni smo pokopali očeta. Umrl je v naročju pomladi in tišine velikega petka. Težke, nerazumljive tišine, ki je zdaj še večja in še težja, in pomladi, ki je zdaj še lepša in še bolj boleča. Ker je zdaj treba rasti. In rast boli. Kot bi rekel moj tata, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. Odraščam. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine.  Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dol...

18. dan posta, svetovni dan poezije Premalokrat si takole sredi šumenja vetra v mladem listju in pod nežno toploto pomladnega sonca privoščim edino pesniško zbirko, ki sem si jo prinesel v Rim. Srečko Kosovel in njegova zbrana dela je bila prva knjiga, ki sem jo položil v škatlo za Rim, da pojde z menoj na tuje. Ker brez poezije preprosto ne morem živeti, sem si mislil. Pa sem zmogel "preživeti". Le da sem tako s svojim pogledom pač oral po cestah in ulicah, po luknjah vsakdana, in sem pozabil gledati navzgor. Pozabil sem gledati nebo. Pozabil sem se takole vsak dan malce dvigniti nad vse, stopiti ven in tam živeti , ne se samo preživljati. Kajti tako se počutim, ko berem in pišem poezijo. Z nogami v svetu, z glavo med oblaki, s srcem na nebu, z očmi na zvezdah. Občudovalec večne lepote v krhkem človeškem svetu sem. Spremenim se. Kot da se del mene razširi in gre nad vse te malenkosti vsakdana, vidi preko, sluti bistvo, čeprav ga ne poznam. Tiste uboge človeške besede ...

12. dan posta Ko sem danes hodil po stari Apiji, je sonce tako prijetno grelo, da mi je v vetrovki postalo pošteno vroče. Slekel sem si jo in jo zavezal čez boke. Potem pa je prišla neka mrzla sapa in kot ponavadi me je zagrabil strah, da bom staknil kak prehlad. In sem se spet oblekel. Potem je bilo spet vroče, da sem se spet slekel, dokler me ni spet prestrašil hladen piš in me spet oblekel. In tako se je še parkrat ponovilo. Tak sem, prestrašen človek, ki si ne upa tvegati kakega prehlada, ker vidim pri tveganju samo eno plat: to, da pri tveganju nekaj izgubiš. In je res tako. Tveganje je izguba, kdaj celo zelo boleča izguba. Težka je. Zato si tvegati ne upamo več. Zavarujemo vse povprek, od hiše do telefona. Postali smo generacija "za vsak slučaj". Menda zato, da bi se počutili nekoliko bolj močni. Močen si, kadar hodiš po ustaljenih poteh. In izredno šibek. Ker življenje niso ustaljene poti, ampak vedno nova presenečenja. Tako za odpornost nič ne pomaga actimel ...

9. dan posta Na gregorjevo se ptički ženijo . In na gregorjevo se luč v vodo vrže. Zato je ta praznik zame eden najlepših - in najpomembnejših, kar zadeva postni čas. Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so praznovali začetek časa, ko je dan postal daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč "vrgli v vodo". Odtod "gregorčki", svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci spuščajo po potokih in ki ljudem oznanjajo svetlejše in lepše čase. Poleg tega je to dan, ko ptice začnejo močneje peti, zato so rekli, da "se ženijo". Dekleta so se po običaju na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož. Zato je ta dan postal tudi praznik tistih, ki se imajo radi. To je torej praznik ljudi, ki so začutili, kako veliko spremembo v človeku naredi življenje, ko mu pustimo, da vstopi v nas. Kajti porajajoče se novo živ...

2. dan posta Olive imajo poseben okus. Zelo poseben, lahko rečem. Preden sem se jih navadil jesti, so mi šle na bruhanje. Potem, sčasoma, sem se ga navadil, tako da mi je zdaj celo všeč. Z mnogo stvarmi je tako. Če jim daš priložnost, če jih spraviš v usta in počasi pustiš, da se okusa navadiš, morda zoprne stvari kdaj postanejo celo ljube. Življenje ni po našem okusu. Nikoli. Morda je prav zato ena od možnosti, kako ga živeti dobro, v tem, da ga začnemo okušati. Počasi žvečiti in spoznavati njegov okus, kakršen pač je. Morda v njem razbrati stvari, ki niso nujno slabe, so samo drugačne  od tistih, ki smo jih vajeni. In pustiti, da te kaj na njem morda preseneti. Mene je en okus posebno presenetil danes. Zadnje dneve se v Rimu že precej čuti pomlad. Drevesa cvetijo. Topleje je. In tisti neugnani veter mi mrši lase. Zato se - ko je le mogoče - med odmorom za kosilo spravim na sprehod v park Villa Borghese. Prijetno je, ker je tako zelo živo, polno ljudi in okusa...

7. dan adventa Jutri bo sveta Barbara. Za njen god so že naši predniki ponavadi s sadnega drevesa (češnje ali jablane) utrgali vejico in jo v hiši na toplem postavili v vodo, da bi tako ta vejica ravno za božič vzcvetela. Te vejice so tako zelo pomembne. Spominjajo nas, da je tudi takrat, ko je vse mrtvo, ko se zdi vse daleč proč, nekje pri nas še vedno popek, ki ima vzcveteti. In da ima vzcveteti tudi naše življenje. Danes je tak zaspan dan, brez volje sem in brez kake posebne moči. Tudi takšni dnevi morajo priti. Če ne zaradi drugega, zato, da bi se naučil zaupati, da sem tudi brez dosežkov in tudi ko sem zoprn, v sebi dragocen. Da sem kot cvetni popek sredi zime. In to je zares težko vedeti, zares težko. Takšne vejice v vazi pa pomagajo verjeti ...

Ljudje držimo v rokah kamne. Mrzle kamne obsojanja. Kamni so dokončni. Kar vklešeš vanje, bo ostalo zapisano za vedno. »Tak je. Tak bo vedno. Iz njega nikoli ne bo nič dobrega.« Na njih gradimo svojo samozavest. Ko rečemo, da je nekdo grešnik, ko nekoga obsodimo za karkoli že, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz v redu. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Ker smo pač taki: to delamo, ker se sramujemo svojih napak. Na drugem nas vedno najbolj motijo stvari, ki so pri nas samih najbolj narobe. Sebi se zdimo grdi. In tudi sami sebi smo kamen: kar smo storili, bo ostalo za vedno. Ni popravnega izpita. Bog pa piše v zemljo. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, kakor ni hotel, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak popravi . Ljudje smo iz zemlje. Slabotni kakor prah, a rodovitni ...

Drobtina iz Rima #11 V zadnjem letu svojega bivanja v dijaškem domu v Vipavi smo s somišljeniki ustanovili poseben Klub ljubiteljev burje, na kratko #KLjuB, ki smo mu člani zvesto zaobljubili ljubezen do burje in nastavljanju njenim čarom. Prirejali smo piknike na burji, uživali v njenem žvižganju okoli vogalov hiš, predvsem pa ji vedno, ko je bila priložnost, nastavljali obraz, da nas poljubi - in premakne. Kajti menim, da je prav to pravi smisel in namen burje - da te premakne. In te tako uči upora in hkrati ponižnosti - in v tem je svežina življenja. Zato je ena od stvari, ki jih v Rimu bolj pogrešam tudi ta čudež Vipavske doline. Kakor da manjka življenja, ko ni burje. Ko se uleže ta počasna ležernost med ljudi in se v srce naseli ... hja, lenoba. Toda v Rim prihaja pomlad. Zelo se je že veselim. Čeprav ni bilo take zime, kakršno si je marsikdo od vas želel, s snegom in vsem ostalim, pa je zima v Rimu vedno in predvsem pustota. Ne toliko mraz in sneg in tema, ampak predvsem...

Pomlad me gane, vedno. Ker je tako čudežna – in hkrati tako naravna, samoumevna. Da se narava iz smrti vrne v življenje. Da se spet odloči živeti, čeprav je že umrla. Nekaj velikega mora biti na dnu drevesa, ki na pomlad spet ozeleni. Nekaj podobno velikega kot v človeku, ki sredi svojega greha sreča ljubezen. Nič drugega človeka ne spremeni tako kot ljubezen. Najlepša stvar v priliki o izgubljenem sinu je to, da je ne bomo nikoli razumeli. Kaj na dnu človeka, ki je svojega očeta izdal in zapustil, mu uničil vse premoženje in dobro ime, povrh vsega pa delal takšne stvari, da je postal manj vreden od prašiča, kaj je na dnu tega človeka počela misel, da še vedno ima očeta (v svojem kratkem dialogu s samim seboj namreč kar trikrat omeni besedo »oče«, vv.17-18)? Kaj je tam počela misel, da je po vsem, kar je naredil, še vedno njegov sin? In vendar je bil tam, na njegovem dnu, njegov oče. Ko ni imel ničesar več, prav ničesar več, niti dostojanstva človeka ne, je še vedno imel oče...

Vsako pomlad vem, da Bog še ni pozabil človeka. In to vem še ob nečem. Pretekli teden smo bili vsi na metroju kot ponavadi zatopljeni v svoja življenja, v svoje knjige, v svoje telefone po večini. Potem pa se na vlak primaje človek svetlorjave polti in začne igrati harmoniko. Lep, poskočen, živahen ritem. Dvignemo pogled iznad svojih knjig in telefonov in poslušamo, se nasmehnemo. Nekateri se z glavo ali nogo pridružimo živahnemu ritmu. Lepo je. Ko utihne, se spet vse vrne na tirnice vsakdana. A izstopimo drugačni. Ne glede na to, ali smo dvignili pogled zato, ker nam je bila glasba všeč, ali zato, ker nas je motil hrup, je ta človek v naša življenja vnesel pomlad. Kajti pomlad je glas, ki te prebudi . Krik, ki ti vzbudi slabo vest, teženje starša, ki ga ne prenašaš, iztegnjena roka nekoga, ki te prosi za pomoč. Skratka, to, kar v utečeno življenje prinaša dvom, postavlja vprašanja, ruši trdnost in zaverovanost vase. To je tisto, kar daje življenju življenje. In da v tem našem...