Odprtost

Ne morem verjeti, da bom to res zapisal, pa vendar. Velik blagoslov je imeti v življenju nekoga, ki ti sesuva preveliko zaupanje vase in v svoj prav. Tako utrjuje to, kar je v tebi trdno, in ruši to, kar je v tebi majavo. In če se ima kaj sesuti, je dobro, da se sesuje čimprej, namesto da bi na trhlih temeljih gradil nekaj, kar bi sesul prvi viharček.

Ne morem verjeti, da bom to zapisal, pa vendar. Rad imam takšne ljudi, čeprav mi grejo skrajno na živce. Čeprav rušijo avtoriteto mojim besedam in razmišljanjem. Ne dajo mi miru. Pošiljajo me na pot, puščajo me odprtega, da sem še sposoben prisluhniti in preveriti, morda kaj porušiti in na novo zgraditi. Da bi moja hiša rasla počasi, a da bi rasla tako, kot je treba.

Tomaž je bistveni element vere in velike noči. Tisti moteči element, zaradi katerega se mi zatakne potica v grlu. Drugo mnenje in prepričanje, drug pogled na isto stvar, nasprotovanje in upor, to je nekaj, kar potrebuje vsak od nas, da ne bi v svoji veri – v svoji rasti – kdaj zaspal. Vera, ki spi v svojem prepričanju, ni vera. Vera je večno iskanje, večni trud, večna negotovost. Pot. Napor, med katerim se moja moč vztrajno krepi.

Morda ni res samo to, kar so videle moje oči in česar so se dotaknile moje roke. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali. (Jn 20,29) Ki so v sebi dopustili tudi drugo mnenje, pa čeprav njihovim mislim še tako neverjetno in nelogično. Tam, v tisti drugačnosti se kaže vstali Kristus, ki gre pred nami v Galilejo. Ki hoče, da vso pot, ki smo jo že, naredimo še enkrat. In še enkrat. In še enkrat.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.

(Tone Pavček)