Veliki četrtek
Človek potrebuje mizo.
Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in
naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se
ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je
nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor.
naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se
ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je
nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor.
Zato je večerja velikega četrtka ena najbolj pomembnih dogodkov našega
življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili
smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga, ki nam umiva
noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli
živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če
nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga
pogrešal, ko ga ni ob mizi.
življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili
smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga, ki nam umiva
noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli
živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če
nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga
pogrešal, ko ga ni ob mizi.
Od tega pogrešanja živimo.
Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato
večerja velikega četrtka. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in
da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili.
večerja velikega četrtka. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in
da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili.
To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti
ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot
maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo
sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav
vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v
katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja.
Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane.
ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot
maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo
sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav
vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v
katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja.
Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane.
Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo
izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo.
Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in
močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet
pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto.
izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo.
Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in
močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet
pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto.
Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo
sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi
drugim za isto mizo začeli umivati noge.
sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi
drugim za isto mizo začeli umivati noge.
Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Komentarji
Objavite komentar