5. postna nedelja
»Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo.« (Ezk 37,13)
»In umrli je prišel ven.« (Jn 11,44)
Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Lazar spi, mrtev je. Marija in Marta sedita v svoji hiši. Morda sta mrtvi tudi onidve. In potem, kar iznenada, kot spomladi, se začne vse premikati. Najprej Marta. Ona pride naproti. Potem Marija, ona hitro vstane. Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih, ampak da je prišel ven.
Ne vem, kaj jih je gnalo. Morda so bili jezni, morda razočarani, morda so kričali, morda so vzbrsteli v upanje. Morda kaj drugega. A vsi so začutili potrebo, da se premaknejo, da se spravijo iz tega stanja smrti, v katerem so živeli. Ker je tako: mrtev si, če se ne premikaš. Če ne raseš, če ne hodiš, če bolj zaupaš v vrednost svojega udobja kot v vznemirljivost novega.
To potrebo čutimo večkrat, pa je vedno pretežka za mirno in ustaljeno življenje. Zato nas k nujnosti premikanja kličejo glasovi Boga, ki nam niso všeč, ker odmevajo izven našega prostora udobja. »Pridi ven!« je njegov glas, ki nas vabi, da se premaknemo. Da oživimo v stvareh, v katerih smo umrli. In ta glas se ponavadi sliši v ustih neprijetnih opominov ljudi in dogodkov našega življenja. Je namreč glas razočaranih, nesprejetih, neslišanih, pozabljenih … glas, ki me kliče k spremembi.
Bog nam ne da miru. Ker je to pomlad in to vstajenje: iti ven. Izstopiti iz tega, v čemer živiš, in iti v novo resničnost, tisto, v katero spadaš; tisto, v kateri si ti res ti. Tisto, kar si ti jutri. Jutri namreč zahteva novega človeka. In to je naša resnična podoba: biti vedno znova izstopajoči človek.
In ne, pomlad ni v uspehu, v nekem doseženem rezultatu, ni v sadovih – te prineseta šele poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, v tem, da se spopadamo z lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Da drobencljamo naprej. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, truditi se. Drugo bo prinesel čas.
»Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo.« (Ezk 37,13)
»In umrli je prišel ven.« (Jn 11,44)
Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Lazar spi, mrtev je. Marija in Marta sedita v svoji hiši. Morda sta mrtvi tudi onidve. In potem, kar iznenada, kot spomladi, se začne vse premikati. Najprej Marta. Ona pride naproti. Potem Marija, ona hitro vstane. Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih, ampak da je prišel ven.
Ne vem, kaj jih je gnalo. Morda so bili jezni, morda razočarani, morda so kričali, morda so vzbrsteli v upanje. Morda kaj drugega. A vsi so začutili potrebo, da se premaknejo, da se spravijo iz tega stanja smrti, v katerem so živeli. Ker je tako: mrtev si, če se ne premikaš. Če ne raseš, če ne hodiš, če bolj zaupaš v vrednost svojega udobja kot v vznemirljivost novega.
To potrebo čutimo večkrat, pa je vedno pretežka za mirno in ustaljeno življenje. Zato nas k nujnosti premikanja kličejo glasovi Boga, ki nam niso všeč, ker odmevajo izven našega prostora udobja. »Pridi ven!« je njegov glas, ki nas vabi, da se premaknemo. Da oživimo v stvareh, v katerih smo umrli. In ta glas se ponavadi sliši v ustih neprijetnih opominov ljudi in dogodkov našega življenja. Je namreč glas razočaranih, nesprejetih, neslišanih, pozabljenih … glas, ki me kliče k spremembi.
Bog nam ne da miru. Ker je to pomlad in to vstajenje: iti ven. Izstopiti iz tega, v čemer živiš, in iti v novo resničnost, tisto, v katero spadaš; tisto, v kateri si ti res ti. Tisto, kar si ti jutri. Jutri namreč zahteva novega človeka. In to je naša resnična podoba: biti vedno znova izstopajoči človek.
In ne, pomlad ni v uspehu, v nekem doseženem rezultatu, ni v sadovih – te prineseta šele poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, v tem, da se spopadamo z lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Da drobencljamo naprej. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, truditi se. Drugo bo prinesel čas.
Sem ti hvaležna za to ...
OdgovoriIzbriši