Videti čudeže


»Živimo lahko samo na dva načina. Tako, kot da ni nič čudež, ali pa tako, kot da je vse čudež.« (Albert Einstein)

Grob je prazen. Tudi moj grob. To je zdaj že preizkušeno dejstvo, znano mnogim ljudem. A dvema učencema, utrujenima od življenja in neizpolnjenih želja, to ne zadostuje. To so pač samo besede, ki sta jih slišala že od mnogih ljudi. Ne verjameta jim. Seveda ne. Bolj kot namreč človek okuša življenje, bolj se navadi sklepati in razmišljati negativno. Tega je vajen zaradi slabih novic iz svojega in iz življenja ljudi, s katerimi živi. Razočaranja in ostale podobne izkušnje so nam kot dleto, ki iz trde realnosti izkleše obraz, nevajen nasmeha in vere v dobro. V življenje.

»Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26)

Verjeti v dobre novice je ena izmed najtežjih nalog današnjega sveta. Tako zelo smo napiti slabega, da je tudi dobra novica o našem odrešenju in porazu smrti in zla v nas za mnoge samo opij, pravljica, namenjena drhali, ki ne zna razmišljati s svojo glavo. Pač nismo več otroci, ki bi trepetali pred hudobnim volkom in se vzradostili nad rešitvijo Rdeče Kapice iz trebuha zlobne pošasti.

A otroci tega ne verjamejo, ker so neumni in ne poznajo sveta in njegovih zgodb, ampak ker so to, kar verjamejo, izkusili na lastni koži. Videli in občutili so življenje in ljubezen, ki resnično zmagujeta zlo in smrt.

»Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In oči so se jima odprle in sta ga spoznala.« (Lk 24,30-31a)

Samo otroci so sposobni videti čudeže v svojem življenju. In tisti, ki imajo otroške oči – to so odrasle oči, ki so jih umile solze.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več