Besede za srce

Priznam, da sem malce zloben, ko včasih ob srečanju s kako družino potiho zamrmram, da je pri njih otrok »kraljica družine«. Pa se vendarle sploh ne motim. Ko je pač vse tako, kot si zaželi oziroma ukaže otrok, je on res kralj in starši njegovi podložniki. In ko je tako, ne trpijo samo tisti okoli njega, ampak najbolj in predvsem otrok sam. Ker mu je življenje vedno v nadlego. Nikoli ni tako, kot si zaželi. Svet je zanj samo eno veliko razočaranje … Pa sploh ne gre za špinačo in ohrovt in pomfri in čokolado. Gre za moj jaz . Zame in samo zame. Za moje želje in moje cilje in moje počutje in moj prav. Drugače povedano, gre za cviljenje , kadar ni tako, kot si je otrok zamislil. To zmagoslavno cviljenje, s katerim otrok zmaga in izgubi hkrati. Ker starš ni več starš in otrok ni več otrok. Razvajenost se ne zgodi zaradi naših različnosti. Razvajenost se zgodi takrat, kadar v našem življenju drugi človek nima prostora, kamor bi sedel. Kjer bi radi vse pozicije v življenju zavzeli sam...

Stopiti skozi ozka vrata , o katerih govori Jezus, pomeni presejati se. Ne samo enkrat. Vedno znova presejavati svoje misli, svoje občutke, svoje besede, svoja dejanja in odločitve skozi sita resnice, dobrote, koristnosti in še česa, kar nam je sveto, in pozorno gledati, kaj je seme in kaj smet, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj je hudičevo in kaj Božje. Naš čas, čas težkih dogodkov in zmedenih misli, je kar sam od sebe poziv, da potrebujemo takega presejavanja, premišljevanja, pretehtavanja stvari in da ga potrebujemo vedno bolj. Bolj kot so časi zmedeni, bolj kot se zdi, da ni več nič trdnega nič svetega, bolj potrebujemo nenehnega presejavanja. Bolj potrebujemo ta duhovni boj v samem sebi, pri katerem prepoznavamo dogodke in dejanja in tega, za kaj smo se v njih odločili. Kajti tudi če smo si doslej zatiskali oči, smo morali opaziti, kako zlahka in neopazno lahko zlo pride tudi v besede, odločitve in dejanja, ki se na prvi pogled zdijo čisto v redu, ki so navzven polna pravičnosti ...

Skušnjava ugodja je popolnoma preplavila naše odločitve. Tako ni nič čudnega, da je danes zelo malo norcev, ki si še upajo povedati svoje mnenje in stati za njim. Ni kaj, zelo težko nam je biti neprijeten, ne upamo si več težiti in vznemirjati svoje okolice, ne upamo si več povedati, da so med nami stvari, ki niso v redu, stvari, s katerimi se ne strinjamo. Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen. Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nikomur ne moremo ničesar jasno povedati. Zaradi ljubega miru. Da se ne bi nikomur zamerili. Toda človekovo življenje ni mir. Je konflikt . Je stalno odločanje. Je stalno zavzemanje stališča. In če se temu izmikamo, če iščemo nek lažen mir, to nekako pomeni, da ne živimo. Brez odločitve ni nobene poti. Ni rasti. Ni ničesar. Je samo golo životarjenje. Brez odločitve ne moremo vedeti, kaj je prav in kaj narobe, kam hočemo iti, niti tega, kdo pravzaprav ...

» Ne dovolite, da je vaša sreča odvisna od nečesa, kar lahko izgubite. « (C.S. Lewis) Predstavljajte si, da zagori vaša hiša. Če bi imeli na voljo samo 30 sekund, kaj bi rešili iz nje? To preprosto vprašanje in ta zahtevna življenjska situacija na hitro obračunata z vsem, kar smo. Kjer je namreč naš zaklad, tam bo tudi naše srce. Po odgovoru na to vprašanje lahko prav na hitro spoznamo, kaj nam je v življenju dragoceno. Kaj je naš zaklad. In koliko smo svobodni. To namreč, kar držimo v rokah, ko se zgodi požar našega življenja, je tisto, kar usmerja naše življenje. In čeprav se nam zdi drugače, pomeni biti svoboden v svojem življenju to, da smo pripravljeni vse pustiti za seboj. Da, pustiti, da zgori vsa naša hiša, in iti naprej praznih rok. Seveda to ne pomeni, da ne smemo imeti ničesar. Ne, pravzaprav to res pomeni, da ne smemo imeti ničesar. Da samo živimo s tistim, kar nam je podarjeno. Kot da ni nič naše. Kot da je vse le veliko darilo. To pomeni živeti srečno in svobodno...