Preskoči na glavno vsebino

Skušnjava ljubega miru v hiši

Skušnjava ugodja je popolnoma preplavila naše odločitve. Tako ni nič čudnega, da je danes zelo malo norcev, ki si še upajo povedati svoje mnenje in stati za njim. Ni kaj, zelo težko nam je biti neprijeten, ne upamo si več težiti in vznemirjati svoje okolice, ne upamo si več povedati, da so med nami stvari, ki niso v redu, stvari, s katerimi se ne strinjamo.

Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen.

Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nikomur ne moremo ničesar jasno povedati. Zaradi ljubega miru. Da se ne bi nikomur zamerili.

Toda človekovo življenje ni mir. Je konflikt. Je stalno odločanje. Je stalno zavzemanje stališča. In če se temu izmikamo, če iščemo nek lažen mir, to nekako pomeni, da ne živimo. Brez odločitve ni nobene poti. Ni rasti. Ni ničesar. Je samo golo životarjenje. Brez odločitve ne moremo vedeti, kaj je prav in kaj narobe, kam hočemo iti, niti tega, kdo pravzaprav smo. Če nimamo stališča. Če vse delamo samo za »ljubi mir v hiši«.

Da si bomo na jasnem: ne govorimo o prepiru. Ne govorimo o sovraštvu, niti o rasizmu, niti o homofobiji in ostalim oblikam zla med ljudmi. Tudi ne govorimo o tem, da so naša mnenja edina pravilna. Govorimo samo o tem, da potrebujemo lastne odločitve in svoje lastno mnenje, svoje stališče, v katero verjamemo, da bi lahko živeli – kako ironično – v miru s seboj. In da ga potrebujejo tudi ljudje okrog nas, da bi mogli živeti z nami.

Komentarji

  1. Ne bi rekla, da je življenje samo po sebi konflikt, se pa zelo strinjam, da je stalno odločanje. Odločitve kaj bomo ali kaj ne bomo rekli, storili, razmišljali, to gradi ne le eno življenje, ampak družbo.
    Danes je moderno (po stranki modernega centra in njenem kapotu), da se o stvareh, ki niso v redu, enostavno ne govori, se ne sme, sicer jamramo. Vračamo se nekaj desetletij nazaj, ko je tudi bilo v glavnem vse tiho.
    lp, Simona

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej