Besede za srce

Pripraviti njegovo pot , to je pravzaprav naša edina adventna naloga. Pospraviti, kar je na poti med mano in Bogom, da bo lahko prišel in me odrešil. Brez njega ni odrešenja, ni miru, ni veselja. To je torej treba narediti: nehati s trmo, zazrtostjo samo v lastna prepričanja, poglede in rešitve, postati nekoliko bolj ponižen in sprejemajoč, odpreti vrata in pustiti do sebe. Dopustiti možnost, da mi kdo nekaj pove in dopove. Prisluhniti , torej. V tem je spreobrnitev, ki jo hoče Bog.  Ne slišimo  Kajti tako pride Gospod v naše življenje, največkrat skozi uho . Tako se utelesi v naše življenje, tako spet zaživi in postane resničen, tako da nagovarja in prigovarja. Kdaj skozi situacije, v katerih se znajdemo, kdaj preko ljudi, ki stopijo v naše življenje. Spremembo zahteva od nas, spremembo, s katero se bo začel »evangelij«, dobra novica.  Je pa res, da ga večkrat ne slišimo. Pravzaprav ga je težko. Okoli nas in v nas je preveč stvari, ki nam govorijo in dopovedujejo stvari,...

Prošnja Zebedejevih sinov sledi še eni, že tretji Jezusovi napovedi o njegovem trpljenju. Ta je še bolj nazorna kot pretekli dve, takole pravi Jezus na poti, ko hodi pred njimi : »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili; in po treh dneh bo vstal.« (Mr 10,33-34) Na tej poti bo torej tudi trpljenje in poniževanje in smrt.  Wellness družba  Odziv njegovih dveh učencev, ki v tej učni uri življenja prosita za »slavo«, je dobra Markova ironija, kako zelo smo ljudje obsedeni z dobrim počutjem , posebno danes, zdi se, da živimo v nekakšni wellness družbi . Dobro se počutiti – z drugimi besedami »biti srečen«, »imeti se fajn« – je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo. Zato doživljamo pravo življenjsko katastrofo, če staknemo kako bolezen, izgubimo službo ali doživimo smrt ljubljene osebe, kakor da smo izvzeti iz življenja, če nam je v njem kaj odvzeto, če nimamo vsega, kar nam ...

Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni , česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend, samo še dva dni, pa bo petek. Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost , ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti,...

Evropo bo tišina drago stala. Zato, ker je to tišina potuhnjenosti, tišina zamašenih ušes v toplem ugodju. Na tisto tišino pred pendreki in kladivi in pestmi v Kataloniji mislim. In na tisto, bolj neznano tišino, tišino pred tisoč in tisoč življenji, ki padajo pod streli na poti na Staro celino, pred smrtmi, za katere niti ne vemo. Zato, ker vrsta Kataloncev in Afričanov pred našimi vrati naglas bere evangelij današnjega časa. In ker so danes oni »kamen, ki so ga zidarji zavrgli«, vogelni kamen, na katerem stoji življenje. Italijanski ateistični mislec je dejal, da se problem sodobnega krščanstva skriva v dejstvu, da smo kristjani na neki točki svoje poti začeli bolj verjeti srednjeveški filozofiji kot evangeliju . Mislim si, da smo tako naredili zato, ker je evangelij preprosto pretežek in preveč naporen, da bi živeli z njim. Vsaka črka nas je spravila v nelagodje, ker je evangelij pač vedno takšen, da sili k spremembi. Točno to je tista njegova napornost. Veliko raje živimo v n...

Skušnjava ugodja je popolnoma preplavila naše odločitve. Tako ni nič čudnega, da je danes zelo malo norcev, ki si še upajo povedati svoje mnenje in stati za njim. Ni kaj, zelo težko nam je biti neprijeten, ne upamo si več težiti in vznemirjati svoje okolice, ne upamo si več povedati, da so med nami stvari, ki niso v redu, stvari, s katerimi se ne strinjamo. Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen. Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nikomur ne moremo ničesar jasno povedati. Zaradi ljubega miru. Da se ne bi nikomur zamerili. Toda človekovo življenje ni mir. Je konflikt . Je stalno odločanje. Je stalno zavzemanje stališča. In če se temu izmikamo, če iščemo nek lažen mir, to nekako pomeni, da ne živimo. Brez odločitve ni nobene poti. Ni rasti. Ni ničesar. Je samo golo životarjenje. Brez odločitve ne moremo vedeti, kaj je prav in kaj narobe, kam hočemo iti, niti tega, kdo pravzaprav ...