Besede za srce

Razlika med vami in svetom je velika. Vi vidite, svet pa ne vidi. Malce preveč preprosto in enostavno sem to izrekel, kajne? Morda bi moral reči drugače: vi veste, s čim je treba gledati, svet pa ne ve. Svet se še ni naučil, da je potrebno gledati v globino stvari in oseb, ne na površje. Ni se še naučil, da je najtežja in najlepša poteza človeka sposobnost prave, nesebične ljubezni, ne pa kakršnokoli premoženje, slava in oblast. To niso človeške poteze. Ker človeka osamijo. Osamitev pa je za človeka smrt. Morda se v tem skriva bolezen našega sveta – nemotiviranost za kogarkoli in karkoli. Ker nima rad, zato človek ne najde motivacije za življenje. Zapleta se v pregrade, ki jih je postavil samemu sebi in ne vidi, kam bi šel naprej. Ne vidi, če gleda kot svet. Počasi se utrudiš in ne da se ti več naprej. Potem obsediš. In nimaš motivacije. Ne gre. Preprosto ne gre. Res ne. Ker je treba drugače pogledati. Ker je treba pogledati s srcem. Jezusa morda res ni videti. Svet ga ne mor...

Morebiti se je začelo tako: ljudstvo je bilo nezadovoljno. Hotelo je imeti kaj več od življenja, recimo temu višji standard (početi kaj življenjsko nenujnega). Imenitniki so se domislili: naredimo areno, na sredo postavimo par ničvrednih (ali škodljivih) ljudi, spustimo mednje zveri in glejmo. Publika je obnorela! Mlado in staro, profano in pobožno je drlo na ta milostni kraj in uživalo, nadvse uživalo. Ljudstvo je bilo spet srečno, oblast pa se je na prefinjen način znebila krščanske golazni, ki je podpihovala in vznemirjala ljudstvo brez možganov. Tako so se rodili resničnostni šovi. Nič novega torej. »Big brother«, pionir njihove vrste, je moderna arena z ljudmi in zvermi. Sprva se vse zdi kruto. Kdo bi spustil zveri med ljudi. Saj nikomur ne privoščimo mučenja. A s temi nesmiselnimi ugovori se mučimo le v začetku. Slaba vest pod pritiskom zanimivosti in užitka kaj kmalu potihne. Počasi se nam zdi zabavno gledati boj z zvermi. Postane nam ljubko, kako špricne kri iz aorte. Pot...

Včasih pride v moji glavi do nečesa, kar ste morda tudi vi že kdaj doživeli. Točno vem, kaj moram narediti in kakšen je moj cilj. Tudi vem, zakaj moram kaj narediti in komu. Samo ena boleča točka ostaja v glavi in ta vrta in vrta in vse tisto, kar sem že vedel, spravlja nazaj na začetek, na kraj nevednosti. Ta točka, ta velik vprašaj, ki mu ne znam najti pike: KAKO (kaj narediti)? Da, vse je enostavno, dokler ne dospem do čeri »kako«. Vem, da moja mladina pri nauku potrebuje dobre besede, vem, da morajo priti do zrelih osebnosti in da so zato tu, pri meni. A kako naj jim to povem? Kako naj jih motiviram? Kako naj jim spregovorim? Kako? Pa ne gre samo za verouk. Saj je vse polno takih situacij. Ne vemo, kako zamenjati pipo. Ne vemo, kako odgovoriti na otrokovo vprašanje. Ne vemo, kako ga obvarovati pred slabo družbo. Ne vemo, kako ostati dober, pošten in pravičen v svetu, ki mu to sploh ni pomembno. Ne vemo, kako ostati kristjan in normalno preživeti. In pri teh »kako« ...

Dolgo sem premišljeval, kaj bi bilo na pastirju tako dobrega, da bi ga ovca poslušala, kaj bi jo prepričalo. Dokler nisem včeraj v oglejski baziliki prišel do podobe dobrega pastirja v tlaku. Zanimivo. Tale oglejski pastir je v vsem enak, a za razliko od podob, ki smo si jih ustvarili ob otroških Svetih pismih nima palice. Pastir brez palice? Sprva se nam zdi čudno. Toda spomnite se: kaj nam pride na misel, ko zagledamo nekoga s palico? Kdor ima palico, me lahko tepe. Tako se bojimo tistega, ki nosi palico. Tale oglejski pastir pa ne nosi palice, da bi nas tepel z njo. Ne, ta pastir nosi s seboj piščal. Kdor pa nosi piščal, nosi s seboj pesem. Pesem pa je človeku tako potrebna kot voda in hrana. Pesem pomeni veselje. Ker veselje v človekovo življenje prinaša moč, vztrajnost, pogum. Prinaša vse, kar je potrebno za rast. Katerega pastirja torej ovca posluša? Tistega, ki nosi pesem. Ki nosi veselje. Ki nosi upanje. In samo za trenutek se spomnimo na podobo pastirja: ali ni...

Kdaj ste bili nazadnje razočarani nad Bogom? Kdaj ste mu kaj očitali? Mu vrgli v obraz vašo kruto usodo in zamerili, da vas je pustil na cedilu? Da, razočaranje je huda stvar. Tako huda, da nas prepriča, naj pustimo vse skupaj in ga zapustimo. »Mi pa smo mislili, da je to res pravičen Bog, ki je blizu in razume in pomaga ... in ki nagrajuje ...« Samo na bridke stvari in doživetja svojega življenja se spomnite, pa boste začutili razlog odhoda učencev iz Jeruzalema v Emavs. In kolikokrat se to zgodi. Kolikokrat. Ker ni prav, kar se dogaja. Ni prav, da umirajo nedolžni ljudje; ni prav, da bogataši služijo na račun revežev; ni prav, da levkemija pokosi mladeniča; ni prav, da se to dogaja meni, ki sem zvest Bogu in ki sem mu zaupal. Odlična iztočnica! Potem sledijo samo še razmišljanja in odločitve in knjige z naslovi Bog kot zabloda in podobne. Bog? Ha, samo produkt razmišljanja ljudi, ki nimajo hrbtenice; mamilo za njihove probleme in stiske. Ha, pravijo, da je vstal. »Nje...

Kdo, le kdo? Znan pregovor pove odgovor. A saj vsi vemo, kako gre v naši glavi. Da, pregovor, črka, to je eno. Situacija pa ... nekaj povsem drugega. Drug svet. In zakaj tako močno govorim o obračanju? Ker je ta moj svet poln velikanskih obratov. Ne vem, ali sem za njimi skrit jaz ali kdo drug. Morda samo pomlad. Potem berem to jutro skupaj z župnikom poslušam Milana Komarja: V prvi vrsti želim našim dekletom in fantom, da ostanejo, kar so; da se ne utope v množižni gmoti, v veletoku sprotnega dogajanja, ampak da živijo svoje lastno osebnostno življenje , da rastejo iz svojih korenin in se tako razvijejo v čvrste človeške like, v polne in zrele osebnosti. To je tisto, kar danes naši skupnosti in svetu, v katerem živimo, najbolj manjka. To manjka tudi nam samim; kadar ne živimo lastnega življenja, smo kot riba na suhem, manjka nam najvažnejše, nimamo nobene enotne smeri, samo premetavamo se iz ene zadeve v drugo, mahamo po zraku okrog sebe, a ne gremo naprej. /.../ Kdor misli,...