Preskoči na glavno vsebino

Kako?


Včasih pride v moji glavi do nečesa, kar ste morda tudi vi že kdaj doživeli. Točno vem, kaj moram narediti in kakšen je moj cilj. Tudi vem, zakaj moram kaj narediti in komu. Samo ena boleča točka ostaja v glavi in ta vrta in vrta in vse tisto, kar sem že vedel, spravlja nazaj na začetek, na kraj nevednosti. Ta točka, ta velik vprašaj, ki mu ne znam najti pike: KAKO (kaj narediti)?

Da, vse je enostavno, dokler ne dospem do čeri »kako«. Vem, da moja mladina pri nauku potrebuje dobre besede, vem, da morajo priti do zrelih osebnosti in da so zato tu, pri meni. A kako naj jim to povem? Kako naj jih motiviram? Kako naj jim spregovorim? Kako?

Pa ne gre samo za verouk. Saj je vse polno takih situacij. Ne vemo, kako zamenjati pipo. Ne vemo, kako odgovoriti na otrokovo vprašanje. Ne vemo, kako ga obvarovati pred slabo družbo. Ne vemo, kako ostati dober, pošten in pravičen v svetu, ki mu to sploh ni pomembno. Ne vemo, kako ostati kristjan in normalno preživeti.

In pri teh »kako« počasi prikrevsljamo do zida in spoznamo, da naprej ne gre več. Da preprosto ne znamo.

In reagiramo podobno, kot je reagiral apostol Tomaž: »Že res, Gospod, vse, kar si povedal, je dobro in lepo. In cilj je fantastičen. In res, želim si priti do njega in želim biti dober človek in kristjan. Toda, Gospod, kako? Gospod, kako?!«

Jezusov odgovor pa preprost: »Tomaž, JAZ sem pot.«

Jezus sam je odgovor na Tomaževe in naše »kako«. Jezus je pot do Očeta, do doma, do sreče. Jezus je način, kako biti, kako ravnati. Njegovo življenje, njegove besede, njegovo ravnanje je odgovor na naše »kako«. Sprašuješ kako? Kot On. Kot On, ki je tudi vzgajal svoje učence; kot On, ki jih je tudi izgubljal; kot On, ki je vedel, da mu nasprotujejo; kot On, ki je vztrajal tudi vedoč, da ga hočejo umoriti. Kot On, ki je tudi takrat, ko so ga vsi sovražili in vsi zapustili, prav te imel rad.

Ker je pravilen odgovor na naš »kako« lahko samo takšen, kot je bil Jezusov. Z ljubeznijo.

Komentarji

  1. Kako? S Svetim Duhom!
    Jezus je poslal Svetega Duha na apostole, da bi lahko našli odgovore na številne kako-je v njihovem delu in neuspehih. Jezus je pot, Sveti Duh pa je luč (plamen) na tej poti. Pot se ne spreminja - spremenijo pa se vremenske razmere, pride tema ... in mi moramo hoditi po tej poti. Kako? S svetilko? NE! S kresom Svetega Duha.

    a

    OdgovoriIzbriši
  2. Marsikateri duhovnik se pritožuje, da so mu povedali vse, kaj mora delati, ne pa tudi, kako. Včeraj pa me je prešinila ena zanimiva misel, ki je podobna Aljošovi, da nam pač vse ne sme biti servirano na pladnju, ampak se moramo kdaj prepustiti navdihu Tolažnika in vse se uredi in naredi, kakor bi se samo od sebe, čeprav potem vemo, da je v ozadju On. Bog nas zelo razume, da je življenje težko, da smo, kakor Tomaž, tako šokirani, da ne vidimo izhoda, da so nas le vrgli v morje, ne da bi nas naučili plavati. Vendar nam Jezus pravi, da pravzaprav znamo plavati, da nas je tega naučil, le Svetega duha moramo poslušati, ta nam vseskozi govori, KAKO plavati. Nobena težava ni nepremostljiva. Bo že kako - le zaupajmo Vanj, pa bo. On že ve, kako, Njegova pota pa so skrivnostna...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m