Charles Baudelaire: Tujec

Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata?
Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata.
Prijatelje?
Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan.
Domovino?
Ne vem, na kateri strani leži.
Lepoto?
Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna.
Zlato?
Sovražim ga, kakor ti Boga sovražiš.
Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec?
Ljubim oblake ... oblake, ki romajo ... tam doli ... tam doli ... čudovite oblake.

Komentarji

  1. Ena najlepših lirik v prozi, ki so iz obdobja moderne književnosti. Osebno menim, da je to pisanje, ki mi vedno seže globoko v srce in v oči, da pač zajokam. Charles Baudelaire je bil itak pristen človek svoje dobe, a s to svojo poezijo v prozi je napisal, da ljudje še zdaleč ne vemo, kdo in od kod sploh prihajamo. Ta njegova pesem je dobesedno fenomenalna in kakor nalašč za vsakogar, ki ima pretiran ego. Oblak (in lepe stvari) ga namreč nima.

    OdgovoriIzbriši
  2. Menim, da je takih strani, kot je ta, veliko premalo. Kaplanu Marku klobuk dol, saj se stvari loteva na zelo lep in (rahlo) intelektualen način. Sem kar navdušen, saj nisem pričakoval, da mi bo Baudelaire "kar padel na net". Ima pozitivno energijo. Všeč mi je ime Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bistvo ljubezni in Velika Svetloba. Zelo ok WEB-stran.

    OdgovoriIzbriši
  3. Na to pesem dobivam seksualne misli (TIČ)

    OdgovoriIzbriši
  4. Imenitno napisano, kot nalašč za 6-urni session učenja 1 dan pred testom

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro