O pridnih in lumpih ... in Tistem vmes

Obstajata dve nevarni besedi, ki jih že od mladih nog podajamo na pleča generaciji za generacijo. Dve težki besedi. Namreč tisti dve, s katerima ocenjujemo vrednost človeka. Tako rečemo, da je »priden« nekdo, ki ustreza našim normam in pogledom in »lump« tisti, ki ni tak, kot si ga želimo. Da je torej – če malo pretiravam – »priden« tisti, ki nam prinaša neko korist in »lump« tisti, ki nam dela škodo.

Saj ne, da bi imeli slabe namene. Toda nekomu reči, da je lump ali da je grd, ko naredi neko slabo stvar, pomeni, da je to, kar naredi, tisto, kar mu daje vrednost – in ne, da je dragocen že sam po sebi. Tako se lahko že kot otroci hitro naučimo, da smo nekomu dragoceni le, kadar prinašamo korist in je z nami lepo. V življenju pa vedno pa pridejo težka obdobja, ko bi moral nekdo z nami potrpeti, vztrajati, nam odpustiti, da bi lahko živeli. In to je nemogoče, če nismo za nekoga vredni brez koristi in dosežkov.

Slabe ljudi, ki so pobili Gospodarjeve poslance v vinogradu, bi Jezusovi poslušalci kar pokončali. Z njimi bi naredili to, kar si zaslužijo, ker niso bili koristni, ker niso bili sposobni dobrega. In človeka res ubijemo, če ga cenimo po njegovi koristnosti in uspešnosti. Bog pa ne dela tega. Bog ne bo dajal vedno novih priložnosti, da se človek izkaže, da zablesti. Ker ima rad človeka, ne pa njegovih dosežkov. Ker zanj ni pridnega in lumpega človeka, ampak človek, ki je vreden, da ga imaš rad.

To je evangelij, veste. Da je človek vreden takega Boga. Da je On Bog, ki mu je človek pomembnejši od dobička in koristi. Da za to, da bi nas imel Bog rad, ni potrebno, da smo popolni, ampak da nas ima rad tudi grešne in nekoristne.

Človek namreč ni koristen. Človek je izguba. A edina korist, ki jo imamo od tega življenja, je nekoristna ljubezen.


slika: www.jaycousins-photography.com