Preskoči na glavno vsebino

Fair play

… cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega … (Mt 22,21)

Vesel sem, da je Jezus tako preprost. Evangelij ni napisan z nerazumljivimi besedami, načečkan je na pisalno mizo in kuhinjski pult in na avtomobilsko armaturo. Jezus je v evangeliju najprej človeški. Zato je pristen.

Ena od teh pristnosti je njegovo vztrajanje, da kristjan ni kristjan samo do svojih, ampak do vseh ljudi, ne glede na to, kakšni so ti v odnosu do njega. To je človeško. In na tem se lahko zgradi tisto, kar bo presegalo ta svet. Kristjani, ljudje evangelija, so najprej ljudje. Šele kot ljudje bodo sposobni presegati svet, bodo sposobni ljubezni. Zato Jezus začne z osnovo vsakega odnosa. In ta osnova je poštenost. Najprej je treba biti pošten, potem pride vse drugo.

Vemo, kaj je pošteno. Pošteno je povedati po resnici. A ni samo to. Pošteno pomeni živeti resnico. Pošteno je plačati za nekaj toliko, kolikor stane, pa čeprav nam je kdo pozabil računati. Pošteno je plačati davek, ker nas država oskrbuje. Pošteno je plačati kazen, kadar voziš prehitro. Pošteno je … biti do drugih tak, kot bi hotel, da so drugi do tebe.

Poštenost ne pomeni iti sebi v škodo, zato tudi ne pomeni nekakšne plemenitosti ali žrtvovanja. Poštenost je preprosto človeška dolžnost pustiti živeti. Pomeni dati drugemu samo to, kar je tako ali tako njegovo, kar si zasluži kot človek, kot delavec. Ponavljam, poštenost ni dobrodelnost. Je osnova, da lahko ljudje živimo skupaj. In ljudje lahko živimo skupaj samo, če nismo drug drugemu zajedalci. Če ne gledamo samo, kako bomo preživeli mi, ampak tudi kako bo ob nas preživel človek.

Ampak za to je treba dati vsakomur, kar mu gre. Cesarju cesarjevo, Bogu Božje, državi državno, sosedu sosedovo, delavcu delavčevo, prodajalcu prodajalčevo, bratu bratovo … In to ni nekaj, kar bi lahko izbiral, ali mu dam ali ne. To je stvar, ki ni moja. Je njegovo, tudi če je pri meni. Pri meni pa je zato, da bi pri sebi naredil prostor zanj. Za tega brata.

Gledam na ta naš čas, na čas, v katerem drug drugega poskušamo izkoristiti, kolikor se da, in si mislim, da je v tem našem izkoriščanju nekakšen strah. Strah, da bi kaj izgubili. Kot da ne bi vedeli, da največ izgubi prav tisti, ki v svojem življenju nima prostora za drugega človeka.

Tisti, ki izkorišča, je namreč ubil človeka za denar.

Bog se usmili naše samote …


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j