Povabljeni na svatbo

Tisti, ki išče Boga, vedno najde veselje, medtem ko tisti, ki išče veselje, ne najde vedno Boga. (Ervin Mozetič)

Življenje ni svatba. Življenje je trud in boj in delo in tudi bolečina. Toda da bi živeli, moramo mi spreminjati življenje, ne pa se mu pustiti, da nas ono spreminja. Zato smo sredi tega težkega življenja povabljeni na svatbo. Na praznovanje. Povabljeni smo v veselje.

Odgovoriti na to vabilo pravzaprav sploh ni enostavno. No, v dobrih časih že, toda v tistih malo bolj zahtevnih – in vsaj povprečno zahtevnih je večina naših dni – je to resnično težko. Človek od težkih časov postane utrujen in naveličan, tako zelo, da bi se najraje pustil, da ga pač tok življenja nese, kamor ga hoče. In če se zgodi, da začnem živeti kot nekdo, ki godrnja, nekdo, ki se mu nič ne da, ki nima volje, ki jamra in se jezi, potem pomeni, da je moje življenje prevzelo oblast nad mano in da počasi, a vztrajno polzim proti smrti.

Kjer ni veselja, ni življenja.

Seveda ne želim reči, da nimamo pravice godrnjati, jamrati, se jeziti. Nikakor. Toda tudi sredi vseh situacij, ki bi si zaslužile godrnjanje in jezo in slabo voljo, smo povabljeni na svatbo, smo povabljeni v veselje. Smo povabljeni, da vzamemo zares to Božje vabilo. Bog nas vabi na svatbo, na praznovanje. In nas vabi, ker imamo razlog za veselje.

In kakšen je ta razlog? Svatba, vendar. In kdo se poroči? Mi. In naš Bog.

Točno. Razlog našega veselja ni in ne more biti nekaj s tega sveta, temveč nekaj, kar je večje od njega. Nekaj, kar je tudi večje in trajnejše od našega življenja in vseh problemov in porazov, ki jih življenje prinese. Nekaj, kar je večje celo od nas samih. In to je Božja ljubezen. Večja od vsega.

Kaj torej pomeni »veseliti se«, kaj pomeni »iti na svatbo«? Ne nujno smejati se. Tudi zabava in hahljanje še ni nujno veselje. Veselje je iskanje in odkrivanje dokazov, da je ta ljubezen med mano in Bogom resnična. Veselje je iskanje sledov te ljubezni, ki so posejani povsod po mojem svetu. Veselje je iskanje lepega in dobrega, ki ga je Gospod posadil v vsako stvar in vsako osebo mojega življenja. Še več, veselje je boj, da bi našli to dobro in lepo tudi sredi tistega človeka, ki se je pustil premagati življenju in ga je to pokrilo z grdobo in hudobijo. In veselje je prošnja za lepo in dobro v grdem in slabem.

Biti iskalec in borec in prosilec za lepoto, to pomeni biti vesel človek. In to tudi pomeni biti kristjan. Kajti kakor ne moreš na svatbo brez svatovskega oblačila, tako ne moreš biti kristjan, če nisi vesel.

Če ne najdem razloga za veselje, namreč ne pomeni, da je moje življenje pretežko, ampak da je v mojem življenju premalo Boga.