Obisk

»Dovolite, da vas ubogi in ljudje pojedo … Dovolite ljudem, da »grizejo« vaš nasmeh, vaš čas. Naučite se na pamet: ljudem morate dovoliti, da vas pojedo.« (bl. Mati Terezija)

Kaj storite, kadar pride kdo k vam domov? Ga sprejmete in odpravite na vratih ali ga povabite naprej, četudi samo za kratko? In če stopi naprej v vaš dom, mar začnete pred njim pospravljati in se trudite, da bi vaš dom zgledal kolikor toliko v redu?

Saj veste: če to počnemo, se gost počuti, kakor da nam je v breme. Ko hitimo pospravljati, se mu že zdi, da je v nas povzročil pravi vihar, nekakšno negativno presenečenje. Začne se počutiti odveč. Ker ga nočemo sprejeti v dom, kakršen je, temveč v dom, kakršen naj bi bil. Pa ni prišel, ker bi hotel stopiti v nek popoln dom, ampak v našega, domačega, prav takega, kakršen je. Ker ni prišel po čaj in piškote, niti po urejenost. Prišel je po prostor in čas. Prišel je, da bi imel dom, da bi imel nekoga.

Teh obiskov je ničkoliko. Še več tistih bežnih in kratkih, tistih vsakdanjih srečanj, v katerih je tako veliko trkanja na naša vrata.

Ljubiti je prva in najpomembnejša zapoved. Toda ljubiti je mogoče samo z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem. Ne le deloma, ne na vratih, temveč ves, v svojem domu. Drugače rečeno, prepustiti vse, srce, dušo in mišljenje, kar vedno pomeni človekovo celoto, ves prostor, kar ga ima človek, nekomu drugemu. Sprejeti ga na obisk in takrat pustiti vse pri miru in mu dati prednost pred vsem ostalim. Povabiti ga naprej v svoj dom in ga ne odvrniti kar na vratih. Pustiti mu priložnost, da spregovori, in da je pri meni doma. Dati mu na razpolago prostor, v katerem se bo dobro počutil. In to je samo prostor, ki je domač meni, v katerem sem jaz doma, pa četudi je razmetan, umazan in neposesan. Ker ljubezni ni brez zaupanja, da človek, ki je prišel do mene, spada v moj dom, kakršen pač je. In da spada tja zato, ker ga bo s svojim prihodom izpopolnil in polepšal.

Verovati v to, da vsak, ki potrka na naša vrata, spada v naš dom, je presneto težko. Ljubiti je težko. Zato naredimo še eno težko stvar: pojdimo tudi sami kdaj h komu na obisk. Ne po opravkih. Kar tako, brez koristi. Bodimo tam. Pustimo se postreči. Zahvalimo se. Veliko se bomo naučili.