Objave

Prikaz objav, dodanih na december, 2019

Zaščititi svojo družino

Slika
Takoj po božiču Jožef z Marijo in detetom že beži v Egipt, proč od krvoločnega trinoga, ki kolje otroke, prihodnost naroda. Jožef se zaveda naloge, ki jo nosi v prsih vsak moški: da mora svojo družino zaščititi pred čemerkoli, kar bi lahko to najnežnejšo stvar na svetu raztreščilo na kosce. Njegova gesta me je spomnila na posnetek, ki sem ga nedavno videl na spletu. Revnejše otroke so postavili pred težko izbiro. Kupili so jim darila, ki so si jih želeli sami, poleg njih pa so postavili darila, ki bi si jih želeli njihovi starši. Lahko so izbrali samo eno darilo. Po mučnem premisleku so vsi po vrsti izbrali darila za svoje starše. »Družina je pomembnejša,« so rekli, eden za drugim. »Če moram izbirati med lego kockami ali družino, izberem družino.« Družina je pomembnejša Najsi gre za dejansko ali zaigrano stvar, film nosi pomembno sporočilo: » Družina je pomembnejša. « Besede, ki bi jih morali nesti s seboj v soočanje s takšnimi ali drugačnimi izbirami, rekel bi, z vsakovrst...

Hoteli smo živeti!

Slika
Lep, nežen, tako svetel je božični praznik. Toda vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti . Spomnim se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča . Spomnim se Jugoslavije, ki nas ni marala, sovražnega skandiranja sredi Beograda, spomnim se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov iz jugoslovanskega parlamenta, spomnim se procesov, Kongresnega trga in Toneta Pavčka, spomnim se velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spomnim se vojne, kratke, a vseeno resne vojne, spomnim se svoje najnujnejše prtljage, svojega plišastega zajca, ki sem ga pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo tekali v zaklonišča. In se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo, sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine, in mi smo sredi njih hoteli živeti . Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično, ampak samostojno, kar p...

Bog v noči

Slika
Premalo časa sem imel, da bi danes pospravil sobo tako, kot sem si želel. A ker imam za božič vseeno rad pospravljeno in okrašeno, sem jo v naglici pospravil tako, da sem stvari preprosto zbasal v omaro in predale. Kot delamo velikokrat z vsem, kar kvari našo idilo, našo lepo podobo na zunaj. Toda prav tam, sredi mojih nabasanih predalov, se nocoj dogaja božič, v tistem temnem, skritem, mojem nepospravljenem svetu. Pravzaprav samo tam, saj Bog ni prišel nikamor drugam kot v temo in v nek zakotni Betlehem, v vse tisto, kar smo, ker nas je tega sram, poskrili pred ljudmi in okrasili z lučkami. Za maske in za fasade. V Betlehemsko in našo resnico je dregnil. Tja, prav tja zato nocoj postavljamo jaslice, v svojo resničnost, kakršna že je, tja ga je Marija položila, v jasli , v razkopanost in neurejenost – ker v prenočišču , tam, kjer je vse lepo in popolno, zanj ni prostora . (Lk 2,7) Popolnost ga ne rabi in ne prebavlja. Zato je popolnost brez Boga. Marija pa nam ga je položila v ...

Trdna točka življenja

Slika
V začetku je bilo takole. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako se je vse začelo na našem svetu, tudi v našem življenju, s svetlobo, z lučjo, prva stvar je, ki smo jo zagledali. Vendar svetloba ni edina stvar v našem svetu. Takoj nato je »Bog ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Bog je ločil dve različni stvari. Potrebnost razmišljanja To stvar, potrebo po ločevanju, po razlikovanju na svetlobo in temo, je Bog položil tudi v človeka. Nemir, ključni nemir, ki človeka dela človeškega, ki ga ohranja pri pravilnih odločitvah in ga pahne v premišljevanje. Da v svojem življenju začne ločevati čisto od pokvarjenega, pravilno od napačnega, življenje od smrti, svetlobo od teme. In da to tudi poimenuje: »Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« (1 Mz 1,5) To nista dve isti stvari, dan in noč, različno ime imata. Zato je tako pomembno stvari poimenovati, tako jih med seboj ločimo, da vemo, kaj je kaj. Ker je največja zmeda v človeku takrat...

Želimo si Boga

Slika
Thomas Toft Če hočemo stopiti iz teme v svetlobo, je treba najprej stopiti iz svetlobe v temo, v nekakšno pomanjkanje, stisko, post, bi rekel, v »ječo« (Mt 11,2), morda v celo kakšno prostovoljno ječo Janeza Krstnika, kjer bi si začeli spet želeti nekega odrešenika, »tistega, ki mora priti« (Mt 11,3). Pravzaprav je treba to storiti zato, da bi ugotovili, da smo že tam, v ječi, v temi vsakdanjosti, ko ničesar in nikogar ne potrebujemo več; zato nas nič več in nihče več ne more rešiti. Potreba po drugačnosti Apatična utrujenost današnjih dni, kamor sta nas menda pripeljala neprestano ugodje in vedno uslišano zadovoljevanje naših želja, utrujenost naveličanosti, ki mezi iz malodane vseh por vsakdanjosti, je samo želja po pristnosti, ki je ta svet, kolikor dobrega, okusnega, bogatega že ponuja, ne more dati z nobeno svojo spektakularnostjo. To tudi sami, razočarani od skorumpiranih, tako preveč človeških »mesij« sveta, odkrivamo vsak dan znova in vedno bolj. Potrebujemo odrešenika...

Iz svetlobe v temo

Slika
wallpaperflare.com Ne gre za tiskarskega škrata, nisem se zatipkal. Oni dan so me vabili na adventno predavanje, ki naj bi nosilo ime »Iz teme v svetlobo«, dober naslov, za točno tisto gre, kar naj bi se v nas zgodilo skozi adventni čas. Na predavanje sicer nisem mogel, naslov pa mi vseeno ni šel iz glave. Pred menoj se je odvrtelo tisto zdaj že tipično adventno mučno beganje od ene do druge trgovine, pod stotnijami lučk in soji spektakularne svetlobe, ki me, pošteno povedano, iz leta v leto bolj moti in utruja. Morda je kriva zgolj nostalgija, nikoli v mojem otroštvu ni bilo toliko lučk okoli mene, še na božič ne, spominjam se mraka, ki me je ovijal v decembrskih popoldnevih, mraka, ki je postopoma proti božiču postajal vedno svetlejši, vedno manj ga je bilo, ko so ljudje okoli razoglavih dreves ali pa na ograje balkonov obešali skromno razsvetljavo. Ker so hoteli v svojem življenju več luči. Od tistih časov se je marsikaj spremenilo, bogatejši smo postali, več luči smo si ku...

Spopad z življenjem

Slika
Ravno ko pišem tele vrstice, se je po skoraj mesecu dni prikazalo sonce na nebu. In čeprav je skozi temne oblake svetilo samo par sekund, je ta drobna malenkost spremenila dan. Nekaj takega se vsake toliko zgodi tudi v našem življenju, nekaj posveti vanj, nekaj drobnega kakor šibek žarek svetlobe skozi težke oblake, tako si predstavljam, da se je to zgodilo Mariji (Lk 1,26-38). Vendar ta žarek – tako v njenem kot tudi v našem pojmovanju – razumemo nekoliko drugače kot svetlobo, kakor stiska se nam zazdi, kot obremenitev, zahtevnost. Kot vprašanje, bi rekel, četudi ne zgleda vedno kakor vprašanje: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.« (Lk 1,31) Kar tako, nenadoma je v hišo stopilo to Božje vprašanje, brez kakšnih posebnih napovedi, tudi Marija se ga je prestrašila (Lk 1,29), ker je to čisto človeško, vznemiriti se pred novimi, neznanimi stvarmi, ki se nam zdijo pretežke, da bi jih lahko nosili: »Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34) Čisto tako odreagirajo tudi naši b...

Pustimo si probleme

Slika
Nihče ni nič opazil. Nihče se ni zavedal, da je kaj narobe. Ali pa se nihče ni hotel zavedati. Prepričan sem, da nekaterih znamenj v življenju pač ne moremo prezreti, razen če se odločimo, da jih ne bomo videli. Tako je bilo »v Noetovih dneh« (Mt 24,37), ko je Bog ugotovil, »da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) Najhuje pri tem je, da jim je bilo to nekaj »normalnega«. Ljudje so pač, kot vsak dan, »jedli in pili, se ženili in se možile (…) in niso spoznali .« (Mt 24, 38-39) Tako je tudi danes, tudi danes radi živimo brez problemov . Oprostite, drugače moram napisati: ne da bi želeli videti svoje lastne probleme. Dar bolečine Menda človekova glavna hudobija ni toliko v tem, da naredi nekaj slabega, ampak veliko bolj to, da si želi tudi nekaj slabega razumeti ali prikazati pred drugimi in pred seboj kot nekaj dobrega. Tudi če sam pri sebi ve, da gre za nekaj slabega. Seveda gre za čisto naravni obram...