Takoj po božiču Jožef z Marijo in detetom že beži v Egipt, proč od krvoločnega trinoga, ki kolje otroke, prihodnost naroda. Jožef se zaveda naloge, ki jo nosi v prsih vsak moški: da mora svojo družino zaščititi pred čemerkoli, kar bi lahko to najnežnejšo stvar na svetu raztreščilo na kosce.
Njegova gesta me je spomnila na posnetek, ki sem ga nedavno videl na spletu. Revnejše otroke so postavili pred težko izbiro. Kupili so jim darila, ki so si jih želeli sami, poleg njih pa so postavili darila, ki bi si jih želeli njihovi starši. Lahko so izbrali samo eno darilo. Po mučnem premisleku so vsi po vrsti izbrali darila za svoje starše. »Družina je pomembnejša,« so rekli, eden za drugim. »Če moram izbirati med lego kockami ali družino, izberem družino.«
Družina je pomembnejša
Najsi gre za dejansko ali zaigrano stvar, film nosi pomembno sporočilo: »Družina je pomembnejša.« Besede, ki bi jih morali nesti s seboj v soočanje s takšnimi ali drugačnimi izbirami, rekel bi, z vsakovrstnimi herodi našega časa. Enako krvoločni so kot v Jezusovem primeru, čeprav veliko bolj skriti in pretkani, saj se kot trojanski konji tihotapijo v nedra naših družin in nas napadajo tam, kjer smo najšibkejši. Posameznikom v njih namreč počasi vcepljajo prepričanje, da je bolje biti sam, ker se tako ni treba nikomur prilagajati, tako pa naj bi bilo lažje živeti, početi le, kar si želiš. Čeprav vemo, da je to čista laž, je ta misel zapeljiva, zdi se, da nam nekaj daje, čeprav nam v resnici jemlje vse pomembno za življenje. Zato ta želja, ta na prvi pogled čisto legalna zahteva po »svobodi«, tako zlahka ločuje, to pa je smrt družine, ločitev, ko drug drugemu postajamo tujci.Zato je herode mogoče spoznati, a se je težje zaščititi pred njimi. To namreč od nas zahteva nekakšno žrtev, izbiro, kaj nam je v življenju pomembnejše. A če je kaj, kar postavlja naše interese pred interese družine, če nas kaj odvrača od tega, da bi bili skupaj, da bi imeli za to čas, če nam karkoli odžira prostor za družino, potem ubija našo ljubezen in našo družino. In ubija nas. Kajti mi smo naša družina. Ali pa nas ni.
Posnetek se konča tako, da ob izbiri darila za starše otroci prejmejo tudi darilo, ki so si ga želeli zase. Ker je vedno tako: ko kaj dajemo svoji družini, to dajemo vedno tudi sebi.
(misel ob nedelji svete družine, leto A)
Komentarji
Objavite komentar