Želimo si Boga

Thomas Toft

Če hočemo stopiti iz teme v svetlobo, je treba najprej stopiti iz svetlobe v temo, v nekakšno pomanjkanje, stisko, post, bi rekel, v »ječo« (Mt 11,2), morda v celo kakšno prostovoljno ječo Janeza Krstnika, kjer bi si začeli spet želeti nekega odrešenika, »tistega, ki mora priti« (Mt 11,3). Pravzaprav je treba to storiti zato, da bi ugotovili, da smo že tam, v ječi, v temi vsakdanjosti, ko ničesar in nikogar ne potrebujemo več; zato nas nič več in nihče več ne more rešiti.

Potreba po drugačnosti

Apatična utrujenost današnjih dni, kamor sta nas menda pripeljala neprestano ugodje in vedno uslišano zadovoljevanje naših želja, utrujenost naveličanosti, ki mezi iz malodane vseh por vsakdanjosti, je samo želja po pristnosti, ki je ta svet, kolikor dobrega, okusnega, bogatega že ponuja, ne more dati z nobeno svojo spektakularnostjo. To tudi sami, razočarani od skorumpiranih, tako preveč človeških »mesij« sveta, odkrivamo vsak dan znova in vedno bolj. Potrebujemo odrešenika, ki je najprej od vsega oseba, ukrojena po Božji zamisli in ne po naših željah.

Čeprav namreč mislimo, da nas bo rešilo tisto, kar smo si želeli in kar smo v svojem življenju pričakovali, neke »uresničene sanje«, skoraj zagotovo ne bo tako, nobena naša uresničena želja nas ne bo rešila, ne razveselila, ne osrečila. Ker je v ozadju naših želja v resnici želja po nečem novem – poglejte samo vedno vnovično famo po »novih obrazih« – in sicer po nečem resnično novem, kolikor je lahko nova samo neka oseba, ki stopi v naše življenje nenačrtovano. V prenesenem (ali pa celo dobesednem) smislu si želimo otroka, neugnanega otroka, katerega lepoti se bomo spet čudili, nad katerim bomo vzdihovali zaradi njegove nagajivosti, želimo si nečesa, česar ne bomo mogli ujeti v zaprtost svojih od poželenja grabežljivih rok.

Pripraviti pot pred Njim

Želimo si Boga. Njega, ki ostaja visoko nad našimi željami, in ki prihaja v naš svet drugače in po drugih poteh, kakor smo si jih zamislili sami. Človekove rešitve »odrešenja« se izjalovijo, kot smo videli, v temo, v ječo nas potisnejo skupaj z vsemi tistimi, ki so morali plačati ceno za naše »mesijanske čase«.

Ko v svojem življenju, odločitvah, ravnanju pustimo prostor Bogu, »drugačnemu«, ko začnemo živeti tako, kot nas uči, z vsemi neprijetnimi presenečenji, ki jih bo tako življenje prineslo s seboj, ko ga torej sprejmemo kot nekoga, ki v naše življenje zanese tudi nemir, delo, napor, ko torej postanemo nekdo, ki pripravlja pot pred njim (Mt 11,10), bomo sami od sebe razumeli, da je odrešenje nekaj drugega kot to, kar smo si mislili, da je, nekaj globljega in nevidnega in nam nerazumljivega, kar se dogaja v ozadju stvari, srečanj, dogodkov, tudi katastrof našega življenja.

Kakor bi rekla Simone Weil: »Ni moja zadeva misliti nase. Moja zadeva je misliti na Boga. Zadeva Boga pa je misliti name.«

(misel ob 3. adventni nedelji, leto A)