Besede za srce

Na »visoko goro« so šli, Jezus in trije njegovi učenci, menda je tudi Jezus pogruntal, da pač planinarjenje človeku pogosto prinese nekaj, kar mu dolina ne more dati, da se, ko si tam gori, v človeku zbudijo neka drugačna spoznanja, da se tam človek spričo povsem drugačnih razmer, v katere je potisnjen, nekako spremeni. Kakor piše na balvanu pod Kamniškim sedlom: » Do prvih obronkov se zaganja morala doline. Zakoni gora so drugačni, preprosti in strogi. Viharji in mraz nam kujejo voljo. Stene zahtevajo natančnost, odpoved in skromnost. Tega več očitno ne rabi dolina, a brez teh navad srca in naših gora mi resnično ne bi mogli živeti. « Poslušanje  Morda so se zato povzpeli na goro , kot njihovi številni predhodniki, tam se v Svetem pismu zgodi veliko reči, Mojzes in Elija sta tam srečala Boga in se z njim pogovarjala. Prvi ga je gledal, tako intenzivno, da se je v dolino vrnil z žarečim obrazom (2 Mz 34,35), drugi ga je slišal v rahlem šepetu (1 Kr 19,12), ki ga je prepričal k neki...

Duh je odvedel Jezusa v puščavo, »takoj nato,« reče evangelij, po tistem nemara čudežnem dogodku ob krstu v Jordanu. Res, takoj po tistem lepem sporočilu, »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje,« (Mr 1,11) se za Jezusa začenja puščava, kjer »je bil med zvermi in so mu stregli angeli.« (Mr 1,13) Puščava, kraj smrti in kraj tišine, kraj, kjer je umrlo staro Izraelsko ljudstvo in se rodilo novo, pripravljeno za obljubljeno deželo .  Med dvema stranema, med katerima se mora vsakokrat nanovo odločiti, stoji človek, vedno, ne samo v puščavi, in izbira, koga bo poslušal, angele ali zveri. »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.« (5 Mz 30,19) Zato se Marku za razliko od Mateja in Luka ne zdi pomembno omeniti, v čem so bile Jezusove skušnjave, to naj bi odkril kar bralec sam, menda v primerjavi z lastnim življenjem. Bolj ga zanima trajanje teh skušnjav, 40, čas ene generacije, da bi razumeli, da je trajanje preizkušnje celotno Jezusovo življenje. Tako kot na...

Pepel je zanimiva snov, naši predniki so ga uporabljali za čistilo, ko so prali oblačila, ker pa preganja nekatere škodljivce in ker je dobro gnojilo, je zelo koristen tudi na vrtu. Rojen iz minljivosti, čisti in daje novo življenje . Zato si ga v začetku posta posipamo na glavo. Da bi nas očistil. Da bi nam dal nove moči za življenje, za pomlad. Da bi nas obvaroval pred za nas škodljivimi stvarmi.  Vendar pri tem ne gre brez minljivosti , žrtve, tudi truda, odločitve, da se od nečesa poslovimo, nekaj pač mora umreti, da naredi prostor drugemu, potrebnejšemu, ali pa da izgine, ker je to breme, ki ga ne moremo več nositi. Jezus na pepelnico predlaga troje stvari, ki nam bodo pomagale postni čas narediti za čas spomladanskega čiščenja .  Prvo: miloščina , dobra dela in vse, kar smo sposobni od svojega dati , tudi nesnovne stvari, čas, pozornost, veselje, na primer. Dajanje , ki pomnožuje ljubezen in jo napravlja konkretno in otipljivo, ustvarja novo življenje, tako je povsod v n...

»Vse dni, dokler je bolan, naj gobavec prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13, 46) Tako je s to stvarjo, dokler je bolan, naj bo gobavec v karanteni, naj se izogiba stikom, naj bo sam. Iz skrbi za skupnost, seveda, da se ne bi vsi okužili.  Strah  Potem pa nek gobavec pride k Jezusu in ga prosi, naj ga očisti. Kaj se skriva v ozadju te prošnje, tega prepovedanega približanja? Morda prav približanje pove, da tale ne prosi toliko ozdravljenja kot ostali (Mr 1,34), da morda ni bila samo bolezen, kar je mučilo tega možaka, da je šlo morda predvsem za samoto , ki jo trpi vsakdo v karanteni. Kajti gobavost je huda bolezen, ne zato, ker ti pred očmi razpada tvoje telo, ampak ker ti razpadajo tvoji odnosi , drug za drugim umirajo, ko se ti zaradi nalezljivosti izogibajo. Morda je gobavec prosil ozdravljenja od strahu , da bi tega odvzel ljudem, ki so se z njim srečevali, da bi ga odvzel potemtakem tudi Jezusu samemu: »Če hočeš , me moreš očistiti.« (Mr 1,40) ...

Od nekdaj sem se pusta bal. Morda tudi zato, ker sem ga velikokrat videl na Drežniškem, tam, od koder je doma moja mama, je pust osrednji vaški praznik, na pustno soboto cela vas živi samo za to, peče se, pije, čaka, da sprevod našemljenih fantov stopi v hišo. Za tradicionalne maske gre, za vedno iste vloge, ne, tam ni nobenih princesk in batmanov, ne, v hiše stopajo »ta lepi«, po ulicah pa se za otroki podijo »ta grdi«, stvori s človeškim telesom in zverinsko visečim jezikom in napadajo otroke z nogavico, polno pepela. Tam so maske »grobe«, ker je bil tak pust od vedno. Da se ga ustrašiš. Da bi prestrašil tudi zimo, zares, ne samo za hec.   Ko to razumem, se ga bojim nekoliko manj, pač vse gledam veliko bolj razumsko in se zato kdaj tudi sam našemim in podivjano skačem naokrog, pa nekoliko bolje dojamem čar tega dne, ko si z masko lahko nekdo drug, neznanec, »šema« pač, in takim pustimo več kot tistim, ki jih poznamo. » Če bi normalen bil, bi šel v zapor, zdej pustijo me pri miru,...

Kdor ljubi gore, bo v tej knjigi zares užival. Ne samo zato, ker govori o tej za nekatere nerazumni ljubezni, preprosto zato, ker si knjiga vzame metaforiko gora za nekaj, s čimer govori tudi o ljudeh, ki se podajajo nanje, o čustvih, ki jih doživljajo, o življenju, ki ga živijo.  Pietro, ki med počitnicami s starši prvič pride v gorsko vasico, tam spozna precej divjega pastirja Bruna, potem pa z njim ter očetom kar nekaj let zapovrstjo obiskuje in raziskuje tamkajšnjo pokrajino, od zapuščenih hiš in mlinov do bleščečih se gorskih vrhov. V najstniških letih vsak od fantov odide po poti, ki je predvidena zanj: Bruno ostane na vasi in ne nadaljuje šolanja, Pietro pa zaživi tipično urbano življenje mladega odraslega. Njuni poti se po očetovi smrti spet stakneta, ko se Pietro vrne v Grano, da bi tam obnovil hišo, ki mu jo je zapustil oče.  To je zgodba o lepoti gora in prijateljstva, ki lahko zrase samo sredi njiju, v svetu, ki je tako drugačen od vsega nasičenih mest, je pesem o ...

Že dolgo je tako, da človekovo vrednost presojamo predvsem po njegovih dosežkih, po njegovi »pridnosti«, če rečem bolj vsakdanje, zato je normalno, da je za nas dober človek šele tedaj, ko postane zgarana mama, prezaposlen oče, utrujen duhovnik. Take, garače, razumemo kot uspešne ljudi, ker so izkoristili čimveč časa za to, da bi kaj naredili. In kot takega lahko razumemo tudi Jezusa, ki je »ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov.« (Mr 1,34)  Jezusov delavnik  Kot skuša povedati evangelist Marko, je imel Jezus zelo naporen delavnik. Kakor vsak oče in vsaka mati je nežno pristopal do ljudi, se zanje zanimal in poskrbel, kot duhovnik je mnogim pomagal, kot zdravnik mnoge ozdravil, kot prijatelj jih potolažil, kot človek je vsakega sprejel in mu dal svoj čas in pozornost. In delal je z veseljem, z voljo in navdušenjem, saj je s tem pritegoval množice (Mr 1,33). Vendar pa pride za vsakega starša, duhovnika, zdravnika trenutek, ko nima več česa...

»Moje oči so videle tvojo rešitev.« (Lk 2,31)  Besede starčka Simeona duhovniki molimo vsak večer, preden ležemo k počitku. Dobro mi denejo. Spomnijo me, da me ni pustil samega, da je Bog zagotovo tudi danes stopil v svoje svetišče, »Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite,« (Mal 3,1) in sicer v natanko tisti podobi, ki sem jo ta dan potreboval. Danes kot sonce iz megle, včeraj kot opogumljajoča beseda prijateljice po še enem od številnih porazov mojega vsakdana, včasih kot dobronamerna kritika, včasih pa še kruteje, pod nevemkakšnim čudnim in nesprejemljivim obličjem, »kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev,« (Mal 3,2) ki je tu, da me prečisti, da me postavi na pravo pot.  Lahko pa da pride tudi kot malo, nebogljeno dete , ki so ga starši prinesli v tempelj, tako kot je opazil Simeon. Kot dete, ki ni nič naredilo, ki je samo obstajalo , ki je samo živelo, kakor se mu je zdelo prav, brez velikopoteznih načrtov in namenov.  In se spomnim, da s...