40 dni učenja


Duh je odvedel Jezusa v puščavo, »takoj nato,« reče evangelij, po tistem nemara čudežnem dogodku ob krstu v Jordanu. Res, takoj po tistem lepem sporočilu, »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje,« (Mr 1,11) se za Jezusa začenja puščava, kjer »je bil med zvermi in so mu stregli angeli.« (Mr 1,13) Puščava, kraj smrti in kraj tišine, kraj, kjer je umrlo staro Izraelsko ljudstvo in se rodilo novo, pripravljeno za obljubljeno deželo. 

Med dvema stranema, med katerima se mora vsakokrat nanovo odločiti, stoji človek, vedno, ne samo v puščavi, in izbira, koga bo poslušal, angele ali zveri. »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.« (5 Mz 30,19) Zato se Marku za razliko od Mateja in Luka ne zdi pomembno omeniti, v čem so bile Jezusove skušnjave, to naj bi odkril kar bralec sam, menda v primerjavi z lastnim življenjem. Bolj ga zanima trajanje teh skušnjav, 40, čas ene generacije, da bi razumeli, da je trajanje preizkušnje celotno Jezusovo življenje. Tako kot naše. 

Puščava 

Zato pa potrebuje puščavo, zato ga Duh želi imeti tam, ker se v puščavi, v praznoti, v pomanjkanju, v izrednih razmerah, bom rekel, vedno bolje sliši, razume, spozna, katera stran je katera. V preizkušnji spoznaš prijatelja, v puščavi – in sovražnika tudi, toliko bolj brezbrižneža, kar je njegova še slabša različica. Saj je to težava dobrega in zlega, da se ne ve, katero je katero. Saj človek vendar nikdar ne izbira med dobrim in zlim, tam ni kaj izbirati, vsi vemo, kaj izbrati, kadar je stvar jasna. Ko pa je človek postavljen med izbiro med resnično dobrim in navideznim (lažnim) dobrim, v tem pridemo do težave. Koga poslušati? Ali bolje rečeno, kdo je kdo? 

Zato puščava. Premišljevanja nam je namreč treba, da bi človek zmogel izbrati prav, da ne bi blodil; poslušanja, da bi slišal obe strani in še svoje srce na sredi; pomanjkanja, da bi se zavedel svojih želja in svojih resničnih potreb in da bi znal ločevati med tema dvema stvarema; pozornosti, da ga pri tem ne bi nič motilo; časa, da bi vse to razumel. Vsega tega pa ni, dokler ni v življenju puščave. Postnega časa.

Zveri in angeli 

Duh želi, da gremo tja, da bi spoznali troje zveri in troje angelov našega življenja. 

Prva zver je zver »Hočem še«. Ta želi človeka prepričati, da si lahko z uspehi pridobi odrešenje, da bo, ko bo več imel, kruha, nagrad, pohval, tudi srečnejši. Človeka pohrusta, ne da bi se tega zavedal. Druga, zver »Hočem sam«, stori misliti, da človek nekaj velja šele, ko nikogar ne potrebuje. Ta ga umori s samoto. Tretja, zver »Hočem po svoje« pa želi človeka prepričati, da mora za vsako ceno izpolniti svoje načrte in želje – in da jih lahko. Ob njej si človek razbije betico na zidu, v katerega se zaletava. 

Ob njih stojijo trije angeli, Hvaležnost, Skupnost, Ponižnost. In so tu, da nam strežejo. Hrano izbere vsak sam.

(misel ob 1. postni nedelji, leto B)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več