Besede za srce

Vsako sveto mašo pričnemo na enak način, s ponižnim priznanjem, da smo grešniki. Z resnico torej, z nedvoumno resničnostjo, ki stvari pravilno definira, ki postavi stvari na pravo mesto, ki poimenuje stvari s pravim imenom: Boga kot Boga, človeka kot človeka, dobro kot dobro in zlo kot zlo. »Učenec ni nad učiteljem.« (Lk 6,40) Zelo velika, pomembna reč je to. Stvari, kakršne so, je namreč potrebno vedno znova in ponovno definirati, da ne bi pozabili ali da ne bi podvomili v resnico, v pravilni ustroj stvari.  Matematiki bi rekli, da je treba postaviti aksiom. In naš aksiom, torej nekaj, o čemer ne smemo in ne moremo debatirati, nekaj, v kar ne smemo podvomiti, je ta naša začetna pozicija pri maši. Torej, da smo grešniki. Nič ponižujočega ni v tem, samo o resnici govorimo, da se zavedamo, da torej ne moremo vsega, da nismo popolni in da nam tega pravzaprav sploh ni treba. Da smo lahko grešniki, ker smo pač ljudje, da je to za nas nekaj normalnega. Ker je biti to, kar nismo, za nas n...

»Daj mi piti.« (Jn 4,7)  Tako se začne Jezusov pogovor, kot mnogo naših pogovorov, ki se velikokrat začnejo z našimi pričakovanji. Da bi nekaj dobili , bolje rečeno, da bi dobili tistega, kar si želimo. Kakor da je kakovost našega življenja odvisna od tega, koliko želja se nam v njem izpolni … Nič koliko odnosov je takih, v katerih iščemo svoje odrešenje, svojega princa na belem konju, nič koliko odnosov, kjer (morda tudi nezavedoma) »zahtevamo« tistega, kar nam manjka, in ki si si zato prisvojimo, jih uporabimo zase. In doživimo zavrnitev. Nekega dne se ljudje ob nas počutijo izkoriščane in odidejo.  Iz tega vse te rane, iz obsedenega iskanja tam, kjer tega, kar iščemo, ni.  Vse naše rane izvirajo iz razočaranja . Iz tega namreč, da smo v svoje odnose vstopili z nekim pričakovanjem , kaj nam bodo prinesli, če povem drugače, z nekimi željami, da bi v njih uživali, da bi se v njih dobro počutili, da bi imeli nekoga, ki bi ga obvladovali, nekoga, ki nam bi stregel in služi...

Zahodnemu človeku je ta čas nadvse ljub predvsem zaradi udobja, s katerim ga razvaja, recimo mu »udobje slepote«, da bomo bolje razumeli, za kaj gre pri njem. Ne toliko za to, da spimo na mehkih posteljah in da se vozimo v dragih avtomobilih, da imamo hrano na dosegu roke in denar tudi, udobje slepote je predvsem v tem, da je ta naš čas popolnoma zadušil pomembnost človekove samorefleksije , pogleda v ogledalo.  Zamotiti se  Tako se v tem času zdimo samemu sebi čisto v redu, v tem je to udobje, da se lahko mirno pretegujemo na kavču, ne glede na to, da nam zdaj recimo že vse stvarstvo s spremembami vremena očita preveliko potratnost, ne glede na to, da vse okoli nas govori, da je nekaj narobe. Če gre za kak problem, je to zelo verjetno zaradi drugih, če je kaj, kar pretrga našo mirnost in zadovoljstvo, je to »iver v očesu našega brata« (Lk 6,41), ta nas moti. Zato obsojamo, samo zato.  Da bruna v lastnem očesu ne začutimo več – čeprav to seveda še ne pomeni, da ga ni – je...

Duh je odvedel Jezusa v puščavo, »takoj nato,« reče evangelij, po tistem nemara čudežnem dogodku ob krstu v Jordanu. Res, takoj po tistem lepem sporočilu, »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje,« (Mr 1,11) se za Jezusa začenja puščava, kjer »je bil med zvermi in so mu stregli angeli.« (Mr 1,13) Puščava, kraj smrti in kraj tišine, kraj, kjer je umrlo staro Izraelsko ljudstvo in se rodilo novo, pripravljeno za obljubljeno deželo .  Med dvema stranema, med katerima se mora vsakokrat nanovo odločiti, stoji človek, vedno, ne samo v puščavi, in izbira, koga bo poslušal, angele ali zveri. »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.« (5 Mz 30,19) Zato se Marku za razliko od Mateja in Luka ne zdi pomembno omeniti, v čem so bile Jezusove skušnjave, to naj bi odkril kar bralec sam, menda v primerjavi z lastnim življenjem. Bolj ga zanima trajanje teh skušnjav, 40, čas ene generacije, da bi razumeli, da je trajanje preizkušnje celotno Jezusovo življenje. Tako kot na...

Morda se to dogaja tudi vam. Ko mi srce očita, da sem nekoga hudo prizadel, se – da bi se izognil gnilemu občutku v sebi – velikokrat potolažim, rekoč: »Saj nisem nikogar ubil. Če pogledaš, sem še vedno veliko boljši človek od drugih.« Res je, nikogar nisem ubil. Toda ali ne kdaj beseda bolj boli od pesti in očrnjen ugled bolj kot samica? Ali niso še huje mrtvi ljudje, ki jih ljudje zaradi klevet zavržejo? Ali pa ko mi pogled zdrsne na nesramno globoki dekolte mimoidoče ali bahavo goloto mladenk na spletu. Tudi tedaj imam na zalogi veliko opravičil, bolj ali manj gredo vsa v napevu: »Saj sem obljubil samo celibat, neporočenost. To pa še ne pomeni, da ne smem pogledati tudi kakšne lepe punce, kajne? Saj ni prepovedano.« Res je, ni prepovedano. Kot tudi žalost, zlomljena srca, občutki krivde in razdrte družine niso prepovedani. Ko gledaš kako drugo dekle in si je potihem želiš, imaš res še vedno rad svojo ženo? Mar nista na nek način že – ločena? Ali pa ko gre za vrednote in r...