Kompliciranje

Morda se to dogaja tudi vam.

Ko mi srce očita, da sem nekoga hudo prizadel, se – da bi se izognil gnilemu občutku v sebi – velikokrat potolažim, rekoč: »Saj nisem nikogar ubil. Če pogledaš, sem še vedno veliko boljši človek od drugih.« Res je, nikogar nisem ubil. Toda ali ne kdaj beseda bolj boli od pesti in očrnjen ugled bolj kot samica? Ali niso še huje mrtvi ljudje, ki jih ljudje zaradi klevet zavržejo?

Ali pa ko mi pogled zdrsne na nesramno globoki dekolte mimoidoče ali bahavo goloto mladenk na spletu. Tudi tedaj imam na zalogi veliko opravičil, bolj ali manj gredo vsa v napevu: »Saj sem obljubil samo celibat, neporočenost. To pa še ne pomeni, da ne smem pogledati tudi kakšne lepe punce, kajne? Saj ni prepovedano.« Res je, ni prepovedano. Kot tudi žalost, zlomljena srca, občutki krivde in razdrte družine niso prepovedani. Ko gledaš kako drugo dekle in si je potihem želiš, imaš res še vedno rad svojo ženo? Mar nista na nek način že – ločena?

Ali pa ko gre za vrednote in resnico, vedno večkrat je tako, tudi tedaj si znam pripraviti dobro apologijo: »Saj se lahko kdaj pa kdaj zlažeš. Saj samo takrat, ko je to zares pomembno, ko ti koristi, sicer pa ne.« Ampak: imam res tako rad resnico, da jo bom kdaj tudi zagovarjal, čeprav mi bo to škodilo? Je potem še kaj višjega na lestvici vrednot kot samo – lastna korist?

Morda se to dogaja tudi vam. »Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...« (I. Cankar, Skodelica kave)

Začne se z malenkostjo

Kot jaz se boste hoteli tudi sami opravičiti pred seboj: »To so malenkosti. To ni nič takega. Ne kompliciraj.« Že res. Malenkosti. Kot je malenkost tudi ena sama majhna iskrica v presušeni travi. A ko jo vidite, hitro stopite nanjo in jo poteptate. Veste, kaj bi se lahko zgodilo. Kompromisi in popuščanja bi zanetili požar. Nič drugače ni s človekom in njegovimi dejanji. Vse velike zadeve se začnejo v srcu. Z drobno idejo, nevredno pozornosti. In vsi veliki grehi tudi.

Življenje ni malenkostno. Nikoli. O tem govori Jezus: uboj, prevara, laž, ločitev in kar je še takega, se ne začnejo takrat, ko se to zgodi zunaj, ampak mnogo prej, znotraj, v srcu: s trenutkom sovraštva, z drobcenim poželenjem, s skoraj nevidno željo po maščevanju. Toda ni problem, če se iskra vžge, problem je, če se je ne pogasi. Če malenkostim ne dajemo dovolj pozornosti.

Zahtevnost

Zato je treba biti do sebe zelo zahteven, veliko bolj kot do drugih ljudi, tako pravi Jezus. In ja, kdaj tudi komplicirati, ko gre za tiste res pomembne zadeve. Ker človeka kompromisi pač pokopljejo. Ker je golo izpolnjevanje zapovedi samo iskanje lukenj v zakonu, lukenj, v katerih se kmalu lahko znajdemo tudi sami.

Zato je treba narediti korak več, ne korak manj. Korak bližje človeku in Bogu je to – in ne zgolj »kompliciranje«.

(misel ob 6. navadni nedelji, leto A)