Kakšen profil vernika si želimo in ustvarjamo?
Prejšnji teden so me pri verouku šokirali birmanci. Načeli smo eno od kočljivejših vprašanj sodobnosti, o splavu smo se pogovarjali. Pa se mi je zazdelo, da je ta problematika kočljiva pravzaprav samo z moje strani, saj je bilo videti, da jih tema, v nasprotju z mojimi pričakovanji, ni kaj preveč vznemirila. »Bi naredili splav, če bi prišlo do nezaželene nosečnosti?« »Odvisno. Če bi bilo še treba končati šolo, bi ga.«
Kot bi menda vsakega duhovnika, je v tistem trenutku tudi mene pograbila sveta gorečnost, da bi tem mladim povedal, kar je treba, da bi jih tudi s pomočjo svoje karizme prepričal in celo navdušil za »našo stvar«, drugače povedano, da bi jih napravil za »vojake Kristusovega evangelija«, za branilce večnih vrednot, kar bi bilo v tem času, ko sta modrost in zdrava kmečka pamet nekaj tako redkega kakor sneg, zanje gotovo nekaj koristnega. Vendar imamo takih ljudi po župnijah že veliko. To so tisti ljudje, ki župnika sprašujejo, ali naj na oltar položijo ta ali drugi prt, če pred mašo lahko molijo rožni venec in katero stranko naj volijo na volitvah. Povejmo po domače, gorečnost poučevanja je iz naših ljudi, ki jim pridigamo, naredila ovce. Ali pa kozle. Torej tiste pridne, ki nas poslušajo in ostanejo v cerkvi, in tiste, ki se z nami ne strinjajo in zaradi tega odidejo iz klopi, največkrat po birmi, takrat je dobra priložnost za to. V statistiko bomo zapisali: oddaljeni. Pa so bili (in so lahko še vedno) morda bližje evangeliju kot kdo, ki zvesto sedi v tretji klopi na levi strani, vsak dan na istem mestu.
Seveda vse te stvari delamo iz popolne dobronamernosti, ljudi »učimo« in s tem delamo nekaj dobrega, saj vendar delo usmiljenja pravi, da je pomembno »nevedne učiti«. Vse lepo in prav, vendar jih s svojim pristopom indoktrinacije največkrat učimo tega, naj razmišljajo, kot razmišljamo mi, njihovi predstojniki, ali če rečemo bobu bob, naj sploh ne razmišljajo. Naj preprosto ubogajo. Naj se kot pijanec plota držijo tistega, kar smo jih naučili, in s tem zanemarijo enega največjih darov, ki so ga prejeli s strani Boga, dar razuma. Malce podcenjujoče, se vam ne zdi? Kakor da dvomimo, da se lahko nek človek, ki posluša evangelij in glas svoje vesti, pravilno odloča že sam po sebi. Kakor da nas je strah človeka prepustiti njegovemu lastnemu razmišljanju … Da se ne bi morda v njem od nas oddaljil … Da ne bi v njem morda postal nekdo z drugačnim mnenjem od uradnega …
Ne dati pravilnega odgovora, ampak postaviti dobro vprašanje, to, se mi zdi, je naloga in poslanstvo oznanjevalca in učitelja evangelija. Rečeno po Kristusovo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29) Nenazadnje vloga vzgoje v človekovem življenju ni to, da ga oborožimo s priročnikom odgovorov na življenjska vprašanja, ampak to, da ga naučimo o njih razmišljati, se spraševati, raziskovati, tudi dvomiti in imeti voljo, da pridemo vprašanjem sami do dna. Vzgajati jih moralno, kar pomeni, ne reči: »To je prav in to je narobe,« ampak »Se ti zdi to prav?« Lahko govorimo o dejstvih, lahko predstavljamo primere iz evangelija in lastnega življenja, nazadnje pa se ne smemo (in ne moremo) odločiti namesto njih. Ker se bodo s tem naučili samo tega, da se jim ni treba odločiti, ker se bo namesto njih vedno odločil nekdo drug. In to bo vedno tisti, ki bo imel nanje močnejši vpliv, eden od manipulatorjev današnjega časa. Priznajmo si, v vedno redkejših primerih bo to duhovnik, vedno večkrat bo to nekdo, ki jih bo skušal izkoristiti.
Zato mi je pomembno samo to, da naši otroci razmišljajo. Samo tega jih želim naučiti. Potem, rečeno malce predrzno, mi je skorajda vseeno, kam pojdejo. Ker bodo gotovo šli prav, če bodo le razmišljali s svojo – ne z mojo – glavo.
(komentar je izšel v reviji Cerkev danes, februar 2020)
Prejšnji teden so me pri verouku šokirali birmanci. Načeli smo eno od kočljivejših vprašanj sodobnosti, o splavu smo se pogovarjali. Pa se mi je zazdelo, da je ta problematika kočljiva pravzaprav samo z moje strani, saj je bilo videti, da jih tema, v nasprotju z mojimi pričakovanji, ni kaj preveč vznemirila. »Bi naredili splav, če bi prišlo do nezaželene nosečnosti?« »Odvisno. Če bi bilo še treba končati šolo, bi ga.«
Kot bi menda vsakega duhovnika, je v tistem trenutku tudi mene pograbila sveta gorečnost, da bi tem mladim povedal, kar je treba, da bi jih tudi s pomočjo svoje karizme prepričal in celo navdušil za »našo stvar«, drugače povedano, da bi jih napravil za »vojake Kristusovega evangelija«, za branilce večnih vrednot, kar bi bilo v tem času, ko sta modrost in zdrava kmečka pamet nekaj tako redkega kakor sneg, zanje gotovo nekaj koristnega. Vendar imamo takih ljudi po župnijah že veliko. To so tisti ljudje, ki župnika sprašujejo, ali naj na oltar položijo ta ali drugi prt, če pred mašo lahko molijo rožni venec in katero stranko naj volijo na volitvah. Povejmo po domače, gorečnost poučevanja je iz naših ljudi, ki jim pridigamo, naredila ovce. Ali pa kozle. Torej tiste pridne, ki nas poslušajo in ostanejo v cerkvi, in tiste, ki se z nami ne strinjajo in zaradi tega odidejo iz klopi, največkrat po birmi, takrat je dobra priložnost za to. V statistiko bomo zapisali: oddaljeni. Pa so bili (in so lahko še vedno) morda bližje evangeliju kot kdo, ki zvesto sedi v tretji klopi na levi strani, vsak dan na istem mestu.
Seveda vse te stvari delamo iz popolne dobronamernosti, ljudi »učimo« in s tem delamo nekaj dobrega, saj vendar delo usmiljenja pravi, da je pomembno »nevedne učiti«. Vse lepo in prav, vendar jih s svojim pristopom indoktrinacije največkrat učimo tega, naj razmišljajo, kot razmišljamo mi, njihovi predstojniki, ali če rečemo bobu bob, naj sploh ne razmišljajo. Naj preprosto ubogajo. Naj se kot pijanec plota držijo tistega, kar smo jih naučili, in s tem zanemarijo enega največjih darov, ki so ga prejeli s strani Boga, dar razuma. Malce podcenjujoče, se vam ne zdi? Kakor da dvomimo, da se lahko nek človek, ki posluša evangelij in glas svoje vesti, pravilno odloča že sam po sebi. Kakor da nas je strah človeka prepustiti njegovemu lastnemu razmišljanju … Da se ne bi morda v njem od nas oddaljil … Da ne bi v njem morda postal nekdo z drugačnim mnenjem od uradnega …
Ne dati pravilnega odgovora, ampak postaviti dobro vprašanje, to, se mi zdi, je naloga in poslanstvo oznanjevalca in učitelja evangelija. Rečeno po Kristusovo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29) Nenazadnje vloga vzgoje v človekovem življenju ni to, da ga oborožimo s priročnikom odgovorov na življenjska vprašanja, ampak to, da ga naučimo o njih razmišljati, se spraševati, raziskovati, tudi dvomiti in imeti voljo, da pridemo vprašanjem sami do dna. Vzgajati jih moralno, kar pomeni, ne reči: »To je prav in to je narobe,« ampak »Se ti zdi to prav?« Lahko govorimo o dejstvih, lahko predstavljamo primere iz evangelija in lastnega življenja, nazadnje pa se ne smemo (in ne moremo) odločiti namesto njih. Ker se bodo s tem naučili samo tega, da se jim ni treba odločiti, ker se bo namesto njih vedno odločil nekdo drug. In to bo vedno tisti, ki bo imel nanje močnejši vpliv, eden od manipulatorjev današnjega časa. Priznajmo si, v vedno redkejših primerih bo to duhovnik, vedno večkrat bo to nekdo, ki jih bo skušal izkoristiti.
Zato mi je pomembno samo to, da naši otroci razmišljajo. Samo tega jih želim naučiti. Potem, rečeno malce predrzno, mi je skorajda vseeno, kam pojdejo. Ker bodo gotovo šli prav, če bodo le razmišljali s svojo – ne z mojo – glavo.
(komentar je izšel v reviji Cerkev danes, februar 2020)
Komentarji
Objavite komentar