Besede za srce

  Dogodek vnebohoda se na prvi pogled zdi kakor odhod Kristusa, a je v bistvu ravno obratno: gre za trenutek odhoda od doma njegovih učencev. Jezus jih v bistvu ne zapusti – »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) – ampak jih pošlje od doma – »Pojdite!« – da bi samostojno zaživeli v stilu njegovega življenja, po evangeljsko torej, vendar vseeno po svoje , na svoj lasten način.  Ptički brez gnezda  Gre za dejanje odgovornega vzgojitelja, ki ve, kdaj je čas, da se umakne, beri: ko svoje varovance pošlje od doma in jim s tem pomaga (morda jih celo prisili), da postanejo odrasli ljudje, ljudje odrasle vere : »Pojdite torej in poučujte vse narode … krščujte jih … učite jih.« (Mt 28,19-20) Da torej delajo in se odločajo sami , in sicer v pomembni zavesti, da jim vzgojitelj popolnoma zaupa. Ker ve, da zmorejo .  Dandanes imamo s tem nemalo težav. »Starši danes težko spustimo otroke v svet – tudi zato, ker slutimo, da otroci (še) niso pripravljeni na zahtevnost č...

Božič. Spomin, praznik nekega velikega Rojstva. Obenem tudi spomin tistega lepega trenutka, ko se je iz očeta in mame za vse nas nekaj začelo. Nekaj bistvenega. In potem, takoj za njim, še en, enako velik in enako bistven:  »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«  Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev je reklo: »Da.«   Hočete? Hočemo!  Tistega decembrskega dne smo bili tako zelo odločni, tako zelo enotni. Hočemo! Vedeli smo, kaj to pomeni, vedeli, da je ta odhod iz varnega, čeprav smrtonosnega zavetja Jugoslavije, negotov in nevaren, da nas morda čaka poguba, kri, konec, da nas morda čaka vojna, da nam morda nikoli ne bo uspelo – kot ni uspelo marsikomu v zgodovini. Vedeli smo, da ne bo lahko, da bo šlo marsikaj narobe, morda smo celo že tedaj vedeli, da pravzaprav sploh še ne znamo imeti svoje države, da se bo treba tega naučiti, z mnogimi napakami in b...

» Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo .« (Lk 24,51)  Kristus gre. Tako kot velikokrat, umakne se in nas pusti same. Kako kruto in krivično, pustiti človeka samega! Toda ne izgine, samo umakne se, da bi enkrat nehali računati nanj in na njegove nasvete in začeli živeti sami. Da bi odrasli , če drugače povem.  Te odraslosti nam konkretno manjka, kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba. Prav ta nedavna podoba je portret sedanjega človeka, ki kakor prvi Adam vedno kaže na nekoga drugega in prelaga krivdo. Je pač težko živeti kot svoboden človek, veliko raje imamo nad seboj rabotne priganjače, pod njimi sicer trpimo, a se s tem znebimo še večje...

Enkrat mora priti do trenutka, ko otroci odletijo iz gnezda, ravno tako mora priti do trenutka, ko se Bog umakne, ker je že povedal, kar je mislil, in nas pusti leteti same. Zaradi zaupanja , ne zaradi brezbrižnosti, zato, da bi končno začeli živeti kot odrasli ljudje, odgovorni za svoja dejanja. Strah pred odraslostjo Zato Jezus odhaja. Njegovi učenci pa v zrak! »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« (Jn 14,5.8) Kakor apostoli si tudi mi želimo in pričakujemo podrobna navodila, kam naj gremo, kako naj se obnašamo, se odločamo, vedno znova in že dolgo je tako. Tudi če pustimo ob strani tiste edine knjige, ki se še dobro prodajajo, »Sto navad uspešnih ljudi«, »Kako uspeti v življenju« in podobne priročnike, smo ob zadnjem dogajanju ljudje res morali odkriti, da kljub svojim letom še zdaleč nismo odrasli. Da smo samo veliki otroci , ki smo punčke zamenjali za otroke in palice za pištole, obnašamo pa se še vedno enako k...

Kakšen profil vernika si želimo in ustvarjamo? Prejšnji teden so me pri verouku šokirali birmanci. Načeli smo eno od kočljivejših vprašanj sodobnosti, o splavu smo se pogovarjali. Pa se mi je zazdelo, da je ta problematika kočljiva pravzaprav samo z moje strani, saj je bilo videti, da jih tema, v nasprotju z mojimi pričakovanji, ni kaj preveč vznemirila. »Bi naredili splav, če bi prišlo do nezaželene nosečnosti?« »Odvisno. Če bi bilo še treba končati šolo, bi ga.« Kot bi menda vsakega duhovnika, je v tistem trenutku tudi mene pograbila sveta gorečnost, da bi tem mladim povedal, kar je treba, da bi jih tudi s pomočjo svoje karizme prepričal in celo navdušil za »našo stvar«, drugače povedano, da bi jih napravil za »vojake Kristusovega evangelija«, za branilce večnih vrednot, kar bi bilo v tem času, ko sta modrost in zdrava kmečka pamet nekaj tako redkega kakor sneg, zanje gotovo nekaj koristnega. Vendar imamo takih ljudi po župnijah že veliko. To so tisti ljudje, ki župnika sprašu...

Lep, nežen, tako svetel je božični praznik. Toda vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti . Spomnim se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča . Spomnim se Jugoslavije, ki nas ni marala, sovražnega skandiranja sredi Beograda, spomnim se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov iz jugoslovanskega parlamenta, spomnim se procesov, Kongresnega trga in Toneta Pavčka, spomnim se velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spomnim se vojne, kratke, a vseeno resne vojne, spomnim se svoje najnujnejše prtljage, svojega plišastega zajca, ki sem ga pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo tekali v zaklonišča. In se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo, sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine, in mi smo sredi njih hoteli živeti . Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično, ampak samostojno, kar p...

Prav mogoče, da že imate novi urnik vaših otrok. Prav mogoče, da ste ga tudi že dopolnili … ali napolnili. Poleg šole še verouk in angleščina, treningi nogometa, pa tekme, ki sodijo poleg, glasbena šola, pa plesne vaje in morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Utrujajoče, se vam ne zdi? Pa ne mislim samo na starše, na otroke mislim. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Č...

Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Vnebohod je lahko dan spomina na vse tiste trenutke, ko se nam je Bog v življenju skril. Dan očitka, da nas je pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa je dan, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato je to praznik, v katerem ...

» Učitelj … Povej nam torej, kaj se ti zdi … « (Mt 22,17) Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanje o davku, ki so ga učenci farizejev in herodovci postavili Je...