Se je odmaknil

»Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo.« (Lk 24,51) 

Kristus gre. Tako kot velikokrat, umakne se in nas pusti same. Kako kruto in krivično, pustiti človeka samega! Toda ne izgine, samo umakne se, da bi enkrat nehali računati nanj in na njegove nasvete in začeli živeti sami. Da bi odrasli, če drugače povem. 

Te odraslosti nam konkretno manjka, kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba. Prav ta nedavna podoba je portret sedanjega človeka, ki kakor prvi Adam vedno kaže na nekoga drugega in prelaga krivdo. Je pač težko živeti kot svoboden človek, veliko raje imamo nad seboj rabotne priganjače, pod njimi sicer trpimo, a se s tem znebimo še večjega bremena, ki ga prinaša odgovornost. 

Napak se bojimo, to je tisto, napak, ki škodijo človekovemu ugledu, krnijo njegovo lepo podobo in mu nalagajo kazni, a so sestavni, morda ključni del odraslosti: biti tako svoboden, da si dopustiš narediti napako, to je prava svoboda. 

K njej nas kliče Kristus, zato odhaja – da bi odrasli. Da ga ne bi kar naprej spraševali, kaj naj. Saj je vendar povedal, naredil, pokazal vse, kar je bilo treba – zdaj pa je treba postati samostojen. Se ravnati po glasu Duha, ki ga je zapustil, po zemljevidih srca, po katerih smo hodili skupaj z njim. Med čermi svojih odločitev, med odgovornostmi, ki jih prinaša družina, služba, da, tudi župnija. In morda nas prav na tem področju čaka še veliko odraslosti, velikokrat se mi zdi, da je še vedno župnik gonilo vsega, da če njega ni, vse umira. Tudi res, da smo župniki taki, da si velikokrat želimo biti »kralji na Betajnovi«, nekoliko pijanosti v moči vsakemu godi, a za vsakogar slejkoprej pride do umika, morda nas izda telo, morda psiha, tudi to je vnebohod, posredovanje Boga, ki želi naše odraslosti.

(misel na praznik Gospodovega vnebohoda, leto C)