Preskoči na glavno vsebino

Vas bo spomnil vsega


Nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Tako so naši prednamci govorili, ko se je končala velika vojna. To so govorili tudi nam, ko smo o njej poslušali pri urah zgodovine, ker je najbolj neumno ljudstvo, ki se iz zgodovine ni naučilo ničesar, ki se ničesar ne spominja, zato prazniki, zato proslave, zato so nam pred vhodom v Auschwitz potihem šepetali: »Nikoli več. Nikoli več!« 

Pozabljivost 

In je vendar vojna spet tu, na našem pragu, tretja vojna, ki nam je zelo blizu, če že ne na naših tleh, odkar traja moje kratko življenje, da onih, ki so daleč proč, pozabljene od oči javnosti, sploh ne omenjamo, kdo še ve za Jemen in Sirijo, kdo za Venezuelo, in tudi ta ukrajinska zgodba bo žal počasi postala nekaj vsakdanjega. In kje je tisti »nikoli več«? 

Ljudje pozabljamo, veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti, ne, pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista o »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, vsem, brez razlike, kakor je tista, da se ljudi ne ubija in pika. Brez usodnih »ampak«, ki jih je v našem življenju iz dneva v dan več, ki smo jih – kakor da so odrešeniki naše neupravičene užaljenosti – kot trojanske konje spustili v svoje srce, tiste presnete »ampak«, ki so nam spremenili razumevanje, kaj pomeni »ljubiti« in kaj ne, človekove želje in kdaj tudi zamere so včasih tako močne, da zlahka zamenjamo sovraštvo za ljubezen. In zaslepljeni drvimo v pogubo. 

Prebujevalec 

Ljudje zato nujno potrebujemo nekoga, ki nas spominja, ki nas dreza in zbada in prebuja v stvari, ki so jasne in nedvoumne, ki jih poznamo od nekdaj, pravi spomin je naša resnična identiteta, in ta je ljubezen med mano in Bogom: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« (Jn 14,23-24) 

Njega je obljubil Jezus, zato mu rečemo »Odrešenik«, »Mesija«, za razliko od političnih mesij ne obljublja udobja, prikimavanja našim kapricam, ampak tistega, kar je resnično potrebno, »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) Vzdrževal bo odnos, vez med Bogom in med menoj, ki obstaja, dokler se držim Njegove besede, za vsako ceno bo poskušal obdržati ta odnos, zato nas bo tudi zbadal in utrujal, če bo potrebno, ker je to življenje in nič drugega, ker živim, dokler sem v stiku z Bogom in pečatom, ki ga je pustil v mojem srcu, z mojim nepopustljivim moralnim zakonom, ki me vedno znova sili v ljubezen. 

Ljubezen je naša edina prava identiteta.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

  1. 👍 Marija ti nam pomagaj! Ti si zmagovalka, v nebesa vzeta in z Bogom ter nami. Ti nas vodi, vidiš da sami enostavno ne zmoremo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej