Napor ustvarjanja

Še poznate tisto Jezusovo, ko je svojim učencem jasno povedal, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27)? Kdor si misli, da gre samo za prispodobo, se moti. Ker je Jezus za svoje učence hotel ljudi, ki delajo, ki se trudijo. To pomeni nositi svoj križ, narediti nekaj v svojem življenju nekaj težkega. 

Delo je namreč napor, ker je delo ustvarjanje. Ustvarjati pa je težko, pomeni vzeti neko stvarnost in jo spremeniti, narediti v svojem življenju, v svoji resničnosti, iz nečesa starega nekaj novega, počasi, korak za korakom, najprej se goji drevo, da se ga potem požaga, shrani, da se mu poišče primerno obliko, da se to obliko tudi ustvari. Da se kaj spremeni, je treba veliko potrpežljivosti, pomislite samo, koliko časa in nežnosti je bilo treba, da je Jožef pooblal eno samo mizo, da niso iz nje gledale ščetine, ki bi ranile dlan, koliko časa je bilo treba eno samo ploskev gladiti in ravnati. In pomislite, koliko časa, truda in potrpljenja je treba, da na nekem človeku zgladimo gube in ga vzgojimo, kot je moral Jožef Jezusa, da je bil tak, kakršen ga je Bog hotel, da je tudi sam gladil iveri robatih Nazarečanov … 

Vendar pa je ustvarjati treba, tudi če je lažje vse pustiti, kakor je, ustvarjanje je vendar Božje delo, Bog pa »je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril« (1 Mz 1,27). Zato je človek res takšen, kakršen mora biti, kakršen mora postati, kadar dela, kadar ustvarja s potrpežljivostjo in pozornostjo, namreč še bolj kot na predmetu, na ljudeh dela na sebi, gube gladi, čisti iveri, postavlja se na noge, zapušča staro in postaja nekaj novega. Kajti največji napor, najtežje delo je premagovanje samega sebe. In je zato takrat tudi človek najbolj podoben Bogu, kadar dela v samem sebi, kadar samega sebe spreminja. 

V neki novi stvarnosti smo se znašli, v nekem novem, povsem neobdelanem času, ki zahteva od nas posebno potrpežljivost, dolgo, potrpežljivo bo treba gladiti in óblati našo družbo, kaotični, ščetinasti svet, v katerem živimo, delati iz krivih ravne črte, in – če smo prav razumeli sv. Jožefa in njegov tihi zgled poslušanja in premišljevanja – to narediti tako, da bo to spreminjalo tudi nas same. Sicer to ne bo ustvarjanje, temveč uničevanje. 

»Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine. Gospodu Kristusu služite.« (Kol 3,23-24)

(misel na praznik sv. Jožefa delavca, zavetnika idrijske župnije)