Napor ustvarjanja

Še poznate tisto Jezusovo, ko je svojim učencem jasno povedal, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27)? Kdor si misli, da gre samo za prispodobo, se moti. Ker je Jezus za svoje učence hotel ljudi, ki delajo, ki se trudijo. To pomeni nositi svoj križ, narediti nekaj v svojem življenju nekaj težkega.

Delo je namreč napor, ker je delo ustvarjanje. Ustvarjati pa je težko, pomeni vzeti neko stvarnost in jo spremeniti, narediti v svojem življenju, v svoji resničnosti, iz nečesa starega nekaj novega, počasi, korak za korakom, najprej se goji drevo, da se ga potem požaga, shrani, da se mu poišče primerno obliko, da se to obliko tudi ustvari. Da se kaj spremeni, je treba veliko potrpežljivosti, pomislite samo, koliko časa in nežnosti je bilo treba, da je Jožef pooblal eno samo mizo, da niso iz nje gledale ščetine, ki bi ranile dlan, koliko časa je bilo treba eno samo ploskev gladiti in ravnati. In pomislite, koliko časa, truda in potrpljenja je treba, da na nekem človeku zgladimo gube in ga vzgojimo, kot je moral Jožef Jezusa, da je bil tak, kakršen ga je Bog hotel, da je tudi sam gladil iveri robatih Nazarečanov …

Vendar pa je ustvarjati treba, tudi če je lažje vse pustiti, kakor je, ustvarjanje je vendar Božje delo, Bog pa »je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril« (1 Mz 1,27). Zato je človek res takšen, kakršen mora biti, kakršen mora postati, kadar dela, kadar ustvarja s potrpežljivostjo in pozornostjo, namreč še bolj kot na predmetu, na ljudeh dela na sebi, gube gladi, čisti iveri, postavlja se na noge, zapušča staro in postaja nekaj novega. Kajti največji napor, najtežje delo je premagovanje samega sebe. In je zato takrat tudi človek najbolj podoben Bogu, kadar dela v samem sebi, kadar samega sebe spreminja.

V neki novi stvarnosti smo se znašli, v nekem novem, povsem neobdelanem času, ki zahteva od nas posebno potrpežljivost, dolgo, potrpežljivo bo treba gladiti in óblati našo družbo, kaotični, ščetinasti svet, v katerem živimo, delati iz krivih ravne črte, in – če smo prav razumeli sv. Jožefa in njegov tihi zgled poslušanja in premišljevanja – to narediti tako, da bo to spreminjalo tudi nas same. Sicer to ne bo ustvarjanje, temveč uničevanje.

»Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine. Gospodu Kristusu služite.« (Kol 3,23-24)

(misel na praznik sv. Jožefa delavca, zavetnika idrijske župnije)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik