Besede za srce

Kristus hoče za svoje učence svobodne ljudi. Ne ljudi, ki bi jih drugi prisilili k hoji za njim, ne ljudi, ki bi slepo izvrševali ukaze. Hoče ljudi, ki so se svobodno odločili, da mu verujejo in da hočejo in želijo biti njegovi učenci. Kristus hoče svobodne ljudi. Samo svoboden človek je namreč vesel, je lahko zvest, samo svoboden človek lahko v sebi nosi upanje. Samo svoboden človek je namreč odrešen človek, ker se samo svoboden človek pusti ljubiti in ljubi. Da, samo svoboden človek je lahko človek Kristusovega nauka, samo tak človek je lahko pristen oznanjevalec evangelija. Nobeno seme, ki ga ne posejeta svoboda in veselje, namreč ni rodovitno. Zato danes te težke besede: » Ali hočete oditi tudi vi ?« Pomembne besede so tole. Jezus stoji pred nami in nam pravi, da se moramo sami odločiti o tem, kdo je on za nas. Nihče drug se ne sme in se ne more odločiti namesto nas. Ker bi bili sicer njegovi sužnji ali njegovi vojaki, nikakor pa ne njegovi učenci. Veste, da suženj in voja...

slika je samo simbolična in ne želi banalizirati evharistije kot navadno hrano Danes smo spet tu. Ob isti mizi kot vsako nedeljo. In hranili se bomo z istim kruhom kot vsakokrat. Kruhom življenja. Večnega, neminljivega življenja. Pa se bo to poznalo v svetu, v katerega se bomo vrnili? Bo v nas življenje, ki ne more miniti? Življenje, ki gre preko vseh človeških pregrad, ki ni obsojeno na propad, ki ga ne oklestijo krize, ki ga ne omaja pomanjkanje, ki ga ne uniči sovraštvo in ne potepta obup? Eno je jasno. Življenja ni mogoče drugače ohraniti, kakor tako, da ga darujemo naprej. Ne bomo pa ga zmogli podarjati, če ga ne bomo tudi sami vedno znova prejemali. V tem sprejemanju in podarjanju, v tem neprestanem gibanju srca, ki sprejema kri in jo nato poganja naprej po telesu, je življenje, ki ne more miniti. V tem je naše življenje nesmrtno. Če povem drugače: v tem, da ostanemo v Kristusu in Kristus ostane v nas. Ne bomo mogli preživeti, če ne bomo prejemali Kristusovega življenja, ...

Današnji praznik je praznik veličine največje med ljudmi, praznik, ko zemlja in nebo ploskata in pojeta človeškemu bitju: Mariji, materi Boga in materi vseh ljudi. V čem, le v čem je Marija tako velika, da je deležna takšne časti, takšne pozornosti, takšnega veselja, da danes vse vre v njena svetišča, se ji zahvaljuje in jo prosi za pomoč, se ji priporoča in se ji izroča? V čem je Marija tako velika? Ravno v tem, da je tako majhna. Majhna? Da, resnično majhna. Majhna, ker je vse njeno življenje en sam prst, ki kaže, ki s sebe preusmerja pogled na Boga. Nazaret, obisk pri Elizabeti, Betlehem, Kana Galilejska, velikonočni teden v Jeruzalemu, Golgota in vstajenjski vrt ter binkošti, vse njene življenjske postaje so vedno znova jaslice. Vedno, z vsakim dogodkom nanovo izgovarja »zgodi se« in kakor tisti prvi dan pripravlja v svojem življenju prostor Bogu. Vsak dan. Ne čudite se, da vam danes, ko poslušamo Marijin veličastni hvalospev Bogu, na srce polagam tudi njen »zgodi se«. Ti dv...

» Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga. « Jesti. Za človeka tako vsakdanje, a tako odločilno dejstvo. Kdor ne jé, ne preživi. Ne samo telesno, tudi v duhovnem smislu. Verjamem, da ste zato tu. Ker bi bila pot za vas sicer predolga. Zame bi bila. Zame bi se vse sanje o tem, da bi kdaj lahko postal kaj boljši, da bi zmogel korak naprej, pa tudi že to, da bi ostal zvest temu, kar sem in kar mi je sveto, sesule, če ne bi vstal in jedel hrane, ki mi jo postreže Gospod. Kruha, ki je njegovo telo. Kruha, ki je moje življenje. Tako pač je. Vedno postajamo to, s čimer se hranimo. In veste, s čim vsem se hrani naš duh, ko hodimo, ko stopamo po tem svetu. Zato je ta naš nedeljski postanek tako pomemben: ker tu dihamo zdravi zrak, ker tu poslušamo besede iz ljubezni, ker tu jemo dober kruh, ker smo tu skupaj in smo skupaj v miru. Človek potrebuje tega, da se ne bi zastrupil od egoizma, sovraštva, strahu, žalosti in obupa. Človek potrebuje Boga, vedno znova in znova se mora z njim hranit...

Dobro, Izraelci res niso iskali Jezusa iz pravega razloga. Oni so si želeli kruha, ne pa Jezusa. A v globini te želje je Jezus našel nekaj, po čemer je bilo vredno popraskati. Morda je to iskanje Jezus celo želel. Namreč ravno to, napačno iskanje. Da bi ravno s tem napačnim iskanjem sprožil debato, eno izmed zelo pomembnih debat, ki jo je moral opraviti z njimi, njegovimi potencialnimi verniki. Debato, ki jo mora opraviti tudi z nami, ki ga danes morda tudi iščemo iz napačnih razlogov. Debato o naši veri. Zakaj smo danes tu? Kaj iščemo mi? S svojim življenjem? S svojim krščanstvom? Ti ljudje so si želeli življenja. Hlepeli so po njem. A so v svojem iskanju vedno odhajali domov lačni. Nikdar niso našli življenja, ki bi jih nasitilo, ki bi jim dalo polnost, bogastvo. Vedno znova so se od vseh stvari, v katerih so poskušali najti vir svojega življenja, vračali lačni, nenapolnjeni, prazni. Ker so menili, da je njihovo življenje polno tedaj, ko se jim izpolnijo želje. In zakaj je t...