Iščemo kruha
Dobro, Izraelci res niso iskali Jezusa iz pravega razloga. Oni so si želeli kruha, ne pa Jezusa. A v globini te želje je Jezus našel nekaj, po čemer je bilo vredno popraskati.
Morda je to iskanje Jezus celo želel. Namreč ravno to, napačno iskanje. Da bi ravno s tem napačnim iskanjem sprožil debato, eno izmed zelo pomembnih debat, ki jo je moral opraviti z njimi, njegovimi potencialnimi verniki. Debato, ki jo mora opraviti tudi z nami, ki ga danes morda tudi iščemo iz napačnih razlogov. Debato o naši veri.
Zakaj smo danes tu? Kaj iščemo mi? S svojim življenjem? S svojim krščanstvom?
Ti ljudje so si želeli življenja. Hlepeli so po njem. A so v svojem iskanju vedno odhajali domov lačni. Nikdar niso našli življenja, ki bi jih nasitilo, ki bi jim dalo polnost, bogastvo. Vedno znova so se od vseh stvari, v katerih so poskušali najti vir svojega življenja, vračali lačni, nenapolnjeni, prazni. Ker so menili, da je njihovo življenje polno tedaj, ko se jim izpolnijo želje.
In zakaj je to tudi debata o naši veri? Ker je naša vera in tudi pot za Jezusom tolikokrat pot za svojimi željami. Za kruh v puščavi. Za blagostanje, za vse-v-redu-in-prav življenje ali kakorkoli že poimenujemo naše predstave o tem, kaj je potrebno za naše preživetje, če že ne rečemo srečno življenje.
Naše preživetje pa ni kruh. Naše preživetje, naše življenje je naša vera. Vera, kar pomeni odnos, živo povezavo z nekom, ki te ima rad in ki ga imaš rad ti. Večno, neuničljivo, nepresahljivo življenje namreč ni v uresničenju želja, temveč v tem, da imaš Boga.
Morda je to iskanje Jezus celo želel. Namreč ravno to, napačno iskanje. Da bi ravno s tem napačnim iskanjem sprožil debato, eno izmed zelo pomembnih debat, ki jo je moral opraviti z njimi, njegovimi potencialnimi verniki. Debato, ki jo mora opraviti tudi z nami, ki ga danes morda tudi iščemo iz napačnih razlogov. Debato o naši veri.
Zakaj smo danes tu? Kaj iščemo mi? S svojim življenjem? S svojim krščanstvom?
Ti ljudje so si želeli življenja. Hlepeli so po njem. A so v svojem iskanju vedno odhajali domov lačni. Nikdar niso našli življenja, ki bi jih nasitilo, ki bi jim dalo polnost, bogastvo. Vedno znova so se od vseh stvari, v katerih so poskušali najti vir svojega življenja, vračali lačni, nenapolnjeni, prazni. Ker so menili, da je njihovo življenje polno tedaj, ko se jim izpolnijo želje.
In zakaj je to tudi debata o naši veri? Ker je naša vera in tudi pot za Jezusom tolikokrat pot za svojimi željami. Za kruh v puščavi. Za blagostanje, za vse-v-redu-in-prav življenje ali kakorkoli že poimenujemo naše predstave o tem, kaj je potrebno za naše preživetje, če že ne rečemo srečno življenje.
Naše preživetje pa ni kruh. Naše preživetje, naše življenje je naša vera. Vera, kar pomeni odnos, živo povezavo z nekom, ki te ima rad in ki ga imaš rad ti. Večno, neuničljivo, nepresahljivo življenje namreč ni v uresničenju želja, temveč v tem, da imaš Boga.
Komentarji
Objavite komentar