Treba je jesti Boga
»Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga.«
Jesti. Za človeka tako vsakdanje, a tako odločilno dejstvo. Kdor ne jé, ne preživi. Ne samo telesno, tudi v duhovnem smislu.
Verjamem, da ste zato tu. Ker bi bila pot za vas sicer predolga. Zame bi bila. Zame bi se vse sanje o tem, da bi kdaj lahko postal kaj boljši, da bi zmogel korak naprej, pa tudi že to, da bi ostal zvest temu, kar sem in kar mi je sveto, sesule, če ne bi vstal in jedel hrane, ki mi jo postreže Gospod. Kruha, ki je njegovo telo. Kruha, ki je moje življenje.
Tako pač je. Vedno postajamo to, s čimer se hranimo. In veste, s čim vsem se hrani naš duh, ko hodimo, ko stopamo po tem svetu. Zato je ta naš nedeljski postanek tako pomemben: ker tu dihamo zdravi zrak, ker tu poslušamo besede iz ljubezni, ker tu jemo dober kruh, ker smo tu skupaj in smo skupaj v miru. Človek potrebuje tega, da se ne bi zastrupil od egoizma, sovraštva, strahu, žalosti in obupa. Človek potrebuje Boga, vedno znova in znova se mora z njim hraniti, da ne bi v sebi umrl. Kajti kdor jé od sveta, bo postal takšen, kakor je minljivi svet. Kdor jé Boga, pa bo postal takšen, kakršen je Bog. Preprosto, zelo preprosto.
Morda res še nismo takšni kot Kristus, a vse dokler ga jemo, je v nas neskončna možnost, da to postanemo. Morda ne bo dovolj tole kratko življenjce, toda On je obljubil: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« In jaz mu verjamem.
*
Jesti. Za človeka tako vsakdanje, a tako odločilno dejstvo. Kdor ne jé, ne preživi. Ne samo telesno, tudi v duhovnem smislu.
Verjamem, da ste zato tu. Ker bi bila pot za vas sicer predolga. Zame bi bila. Zame bi se vse sanje o tem, da bi kdaj lahko postal kaj boljši, da bi zmogel korak naprej, pa tudi že to, da bi ostal zvest temu, kar sem in kar mi je sveto, sesule, če ne bi vstal in jedel hrane, ki mi jo postreže Gospod. Kruha, ki je njegovo telo. Kruha, ki je moje življenje.
Tako pač je. Vedno postajamo to, s čimer se hranimo. In veste, s čim vsem se hrani naš duh, ko hodimo, ko stopamo po tem svetu. Zato je ta naš nedeljski postanek tako pomemben: ker tu dihamo zdravi zrak, ker tu poslušamo besede iz ljubezni, ker tu jemo dober kruh, ker smo tu skupaj in smo skupaj v miru. Človek potrebuje tega, da se ne bi zastrupil od egoizma, sovraštva, strahu, žalosti in obupa. Človek potrebuje Boga, vedno znova in znova se mora z njim hraniti, da ne bi v sebi umrl. Kajti kdor jé od sveta, bo postal takšen, kakor je minljivi svet. Kdor jé Boga, pa bo postal takšen, kakršen je Bog. Preprosto, zelo preprosto.
Morda res še nismo takšni kot Kristus, a vse dokler ga jemo, je v nas neskončna možnost, da to postanemo. Morda ne bo dovolj tole kratko življenjce, toda On je obljubil: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« In jaz mu verjamem.
*
Komentarji
Objavite komentar