Današnji praznik je praznik veličine največje med ljudmi, praznik, ko zemlja in nebo ploskata in pojeta človeškemu bitju: Mariji, materi Boga in materi vseh ljudi.
V čem, le v čem je Marija tako velika, da je deležna takšne časti, takšne pozornosti, takšnega veselja, da danes vse vre v njena svetišča, se ji zahvaljuje in jo prosi za pomoč, se ji priporoča in se ji izroča? V čem je Marija tako velika? Ravno v tem, da je tako majhna. Majhna? Da, resnično majhna. Majhna, ker je vse njeno življenje en sam prst, ki kaže, ki s sebe preusmerja pogled na Boga. Nazaret, obisk pri Elizabeti, Betlehem, Kana Galilejska, velikonočni teden v Jeruzalemu, Golgota in vstajenjski vrt ter binkošti, vse njene življenjske postaje so vedno znova jaslice. Vedno, z vsakim dogodkom nanovo izgovarja »zgodi se« in kakor tisti prvi dan pripravlja v svojem življenju prostor Bogu. Vsak dan.
Ne čudite se, da vam danes, ko poslušamo Marijin veličastni hvalospev Bogu, na srce polagam tudi njen »zgodi se«. Ti dve največji besedi njenega življenja (in skoraj edini, ki ju zasledimo v Svetem pismu) sta med seboj nerazdružljivo povezani. Njen slavospev rase iz njenega »zgodi se« - iz njene pritrditve, da bo Bog njena smer in da bo njeno življenje prostor, v katerem bo Bog prihajal na svet. Res, ta odločitev ni bila lahka, ne prvi ne zadnji dan njenega življenja. A to njeno veliko veselje je sad njene prepustitve. Ker ne obstaja večje veselje, kot je tisto, ko vidiš, da Bog v tebi in po tebi dela velike reči. Večje, kot jih lahko naredi katerikoli človek.
Ker je Marija v sebi oblikovala Kristusa, vemo, da ga lahko oblikuje tudi v nas. Ona namreč ve za skrivnost, kako se v človeku upodobi Kristus, ker ga pozna bolje kot kdorkoli. Zato jo danes in vsak dan prosimo, da bi nas naučila v nas upodabljati Kristusa. To bo vir našega veselja in upanja, s katerim človek zmore še tako velike krize. Tudi take pod križem.
*
V čem, le v čem je Marija tako velika, da je deležna takšne časti, takšne pozornosti, takšnega veselja, da danes vse vre v njena svetišča, se ji zahvaljuje in jo prosi za pomoč, se ji priporoča in se ji izroča? V čem je Marija tako velika? Ravno v tem, da je tako majhna. Majhna? Da, resnično majhna. Majhna, ker je vse njeno življenje en sam prst, ki kaže, ki s sebe preusmerja pogled na Boga. Nazaret, obisk pri Elizabeti, Betlehem, Kana Galilejska, velikonočni teden v Jeruzalemu, Golgota in vstajenjski vrt ter binkošti, vse njene življenjske postaje so vedno znova jaslice. Vedno, z vsakim dogodkom nanovo izgovarja »zgodi se« in kakor tisti prvi dan pripravlja v svojem življenju prostor Bogu. Vsak dan.
Ne čudite se, da vam danes, ko poslušamo Marijin veličastni hvalospev Bogu, na srce polagam tudi njen »zgodi se«. Ti dve največji besedi njenega življenja (in skoraj edini, ki ju zasledimo v Svetem pismu) sta med seboj nerazdružljivo povezani. Njen slavospev rase iz njenega »zgodi se« - iz njene pritrditve, da bo Bog njena smer in da bo njeno življenje prostor, v katerem bo Bog prihajal na svet. Res, ta odločitev ni bila lahka, ne prvi ne zadnji dan njenega življenja. A to njeno veliko veselje je sad njene prepustitve. Ker ne obstaja večje veselje, kot je tisto, ko vidiš, da Bog v tebi in po tebi dela velike reči. Večje, kot jih lahko naredi katerikoli človek.
Ker je Marija v sebi oblikovala Kristusa, vemo, da ga lahko oblikuje tudi v nas. Ona namreč ve za skrivnost, kako se v človeku upodobi Kristus, ker ga pozna bolje kot kdorkoli. Zato jo danes in vsak dan prosimo, da bi nas naučila v nas upodabljati Kristusa. To bo vir našega veselja in upanja, s katerim človek zmore še tako velike krize. Tudi take pod križem.
*
Komentarji
Objavite komentar