Besede za srce

Ptice, lilije, trave … Nemi dokazi, kako lahko, kako lepo je živeti, ko veš, da nekdo bedi nad teboj, da skrbi zate in tvoje življenje. Nemi dokazi, kako dobro se godi človeku, ki ima Boga in ki dopusti, da ima Bog njega. Brezskrbnost, prava krščanska brezskrbnost je to. Da, prav zato bi moral biti kristjan povsem brez skrbi. No, ne povsem. Če smo prav natančni, naj bi kristjana okupirala ena sama skrb. Kako, boste rekli, ko pa je toliko skrbi? Zdaj še posebej, ko je življenje strašno negotovo in nikdar ne veš, ali boš zmogel preživeti sebe in svojo družino. Res je. Toda povejte mi, kdaj v celotni zgodovini človeštva ni bilo tako? Kdaj se niso borili za preživetje? Kdaj so bili ljudje gotovi v svojo prihodnost? Veste kdaj? Samo takrat, ko so si bili sami sebi dovolj in so pozabili na Boga. Ponavadi je bilo to tik pred tem, ko se jim je vse sesulo v prah. Če ne za drugo, so ti negotovi časi dobra streznitev za človeštvo. Da si človek končno prizna resnico: da je zelo nemočen pred ...

Ta teden sem se naučil, kako težka je lahko ljubezen. Da je najtežja v tem, da sprejmeš neko stvar tako, kot je. Ta svet, na primer, takšnega, kakršen je: težak, grd, pokvarjen; da dopustiš, da je svet, da je drugi človek tako zelo drugačen od tega, kar naj bi bil, kar si ti predstavljaš, da bi bil – in da ga imaš kljub vsemu rad. Jojmene, kako je to težko. Človek bi se raje zabrisal skozi okno, človek bi se nafiksal z drogo, da bi ušel tej kruti in težki realnosti, realnosti družbe, realnosti Cerkve, realnosti mene in tebe in najinih svetlob in senc. To bi bilo lažje, to bi bilo neskončno lažje. Toda samo ta svet je, nobenega drugega. In če tega nimam rad, če tega sveta ne sprejmem kot svojega, ne bo nikoli nič – ne iz mene ne iz njega. Iz sveta ne, ker bo izgubil nekoga, ki bi ga lahko spremenil, iz mene pa ne, ker ne bom nikoli to, za kar sem bil poslan na ta svet. Kaj mislite, da smo tu kar brez razloga? Mislite, da smo slučajno tu? Nikakor. Ta svet potrebuje prav tebe, prav ta...

Včeraj je bila na drugem sporedu TVS odlična debatna oddaja, ki vključuje tri vrste mnenj naenkrat. Zelo mi je všeč. Njen naslov je Trikotnik. Če še niste, svetujem ogled. Želim si še več oddaj te vrste in take iznajdljivosti. Bravo, RTVSLO! Trikotnik, 1. oddaja: Diktatura lepote

Morda se to dogaja tudi vam. Ko mi želi kdo govoriti o peti božji zapovedi (ne ubijaj), ga ponavadi prekinem, rekoč: »Saj nismo nikogar ubili. Smo dobri ljudje.« A povejte mi, kaj pa pomeni, ko kdaj potihem rečemo: »Ubil te bom,« ali »Take ljudi bi bilo treba postaviti pred zid in postreliti«? Mar ni ta človek v meni že ubit? Ko mi želi kdo kaj reči o prešuštvovanju, spolnosti in zakonskih zvezah in celibatu, mu pravim: »Važno, da vem, kaj sem se odločil. Potem lahko pogledam tudi kakšno lepo punco, saj ni prepovedano.« Res je, ni prepovedano. Kot tudi žalost in zlomljena srca in občutki krivde in razdrte družine niso prepovedani. Ko gledaš kako drugo dekle in si je želiš, imaš res še vedno rad svojo ženo? Mar nista nekako – ločena? Ko mi želi kdo govoriti o laži, mu rečem: »Saj se lahko kdaj pa kdaj zlažeš. Saj samo takrat, ko je to zares pomembno, ko ti koristi, sicer pa ne.« Ampak: imam res tako rad resnico, da jo bom kdaj tudi zagovarjal, čeprav mi bo škodilo? Mar se nisem s ...

Seveda se znamo. Ko gre beseda o stvareh, v katerih se strinjamo. Kimamo, hvalimo, poslušamo. A čim beseda steče na področje, v katerem stojimo na dveh različnih bregovih, se stvar povsem zasuka. Prav kmalu nisva več sogovornika, izmenjevalca mnenj, ki bi naju bogatila, ampak boksarja v ringu, ki vsako potezo občutita kot napad, in ki iščeta, kako bi se zanj maščevala in kje je točka, ki bi najbolj zabolela nasprotnika. Smo pač rojeni za zmagovalce. In tudi iz pogovora želimo iti kot zmagovalci, to je to. Nevedoč, da je to prav največji poraz človeka kot bitja pogovora in bitja skupnosti. To je, čemur danes pravimo nesposobnost pogovarjanja. V splošnem se lahko strinjamo, da se danes ne znamo pogovarjati na dva načina: ali da molčimo, ko bi morali kaj reči, ali da kričimo, ko bi morali molčati. Da torej nimamo svojega mnenja ali se nam zdi nevredno o njem govoriti ali pa da želimo za vsako ceno s svojim mnenjem prevladati nad drugimi, češ da je naše mnenje edino, ki se oklepa resni...

Pevcu (France Prešeren) Kdo zna noč temno razjasnit', ki tare duha! Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne! Kdo uči izbrisat' 'z spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih oduzet spred oči, praznoti vbežati, ki zdanje mori! Kako bit' hočeš poet in ti pretežko je v prsih nosit' al' pekel al' nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru! *** Hvala, France.

Velikokrat na tem mestu govorimo o ljubezni. Morda vedno. Morda je zato beseda »ljubezen« postala že kar malo plehka. Ali pa smo že toliko govorili in težili o njej, da smo jo pošteno zasolili. Ampak to ni prav. Človek tega ne prebavlja. Človek ima rad jedi iz kuhinje, v kateri se zna dobro soliti. Kjer se zna soliti ravno prav, tako da jedi niso plehke in ne preslane. Soli vendar ne sme biti preveč. Na nekem plakatu sem prebral, da z dvema kosoma kruha človek dobi za ves dan dovolj soli. Tako malo je je dovolj. No, boste rekli, potem je pa sploh ni treba jesti. Spet ni res. Pomislite samo, kako obupne so jedi, ki so plehke. Kakor da nimajo ničesar v sebi. Kdo bi jih maral? Jezusova beseda » Vi ste sol zemlje « torej meri ravno na to: da smo in da moramo biti kristjani tisti, ki bomo dali okus temu svetu. Od nas je okus odvisen. Od nas je odvisen izgled sveta, njegov smisel, njegova lepota in privlačnost. Če svet ni prebavljiv, je kriva tudi sol, smo krivi tudi kristjani – morda so...