Ptice, lilije, trave
Ptice, lilije, trave … Nemi dokazi, kako lahko, kako lepo je živeti, ko veš, da nekdo bedi nad teboj, da skrbi zate in tvoje življenje. Nemi dokazi, kako dobro se godi človeku, ki ima Boga in ki dopusti, da ima Bog njega. Brezskrbnost, prava krščanska brezskrbnost je to. Da, prav zato bi moral biti kristjan povsem brez skrbi. No, ne povsem.
Če smo prav natančni, naj bi kristjana okupirala ena sama skrb. Kako, boste rekli, ko pa je toliko skrbi? Zdaj še posebej, ko je življenje strašno negotovo in nikdar ne veš, ali boš zmogel preživeti sebe in svojo družino. Res je. Toda povejte mi, kdaj v celotni zgodovini človeštva ni bilo tako? Kdaj se niso borili za preživetje? Kdaj so bili ljudje gotovi v svojo prihodnost? Veste kdaj? Samo takrat, ko so si bili sami sebi dovolj in so pozabili na Boga. Ponavadi je bilo to tik pred tem, ko se jim je vse sesulo v prah.
Če ne za drugo, so ti negotovi časi dobra streznitev za človeštvo. Da si človek končno prizna resnico: da je zelo nemočen pred vsem, kar pomeni 'njegovo življenje'.
Res, ni vse odvisno od nas. Pravzaprav je zelo malo odvisno od nas. Samo ena stvar, tista ena sama skrb, ki naj bi okupirala kristjana: da ostane pri Bogu. Samo to. Njegova zvestoba. Če v življenju poskrbimo za to, bo povsem dovolj. Potem bodo tudi vse ostale skrbi zelo majhne. Ne bomo se obremenjevali z rezultati in normami, uspehi in porazi, s častmi in zaničevanji. Ne bomo se obremenjevali s tem, kako bo šlo naprej, ker bomo vedeli, da bo šlo. Kdor ima Boga, se ne boji prihodnosti. Za ovinkom bo vedno nekaj, kar potrebujemo, vedno nekdo, ki nam bo podal roko, ki nas bo povedel, kamor je treba.
Skrbi ima samo tisti, ki misli, da lahko vse naredi sam oz. tisti, ki si misli, da to zmore. Če pa za tvoje življenje nekdo poskrbi, če te usmerja, če ti daje moč in modrost in vse, kar potrebuješ, potem je tvoja edina skrb, da ostaneš pri njem. Povem vam, živeli bi zelo lepo. Kot lilije, ptice, trave … Morda smo pozabili na to, da je tako mogoče živeti samo, če nisi privezan na stvari, ampak na življenje, na Boga.
*
Če smo prav natančni, naj bi kristjana okupirala ena sama skrb. Kako, boste rekli, ko pa je toliko skrbi? Zdaj še posebej, ko je življenje strašno negotovo in nikdar ne veš, ali boš zmogel preživeti sebe in svojo družino. Res je. Toda povejte mi, kdaj v celotni zgodovini človeštva ni bilo tako? Kdaj se niso borili za preživetje? Kdaj so bili ljudje gotovi v svojo prihodnost? Veste kdaj? Samo takrat, ko so si bili sami sebi dovolj in so pozabili na Boga. Ponavadi je bilo to tik pred tem, ko se jim je vse sesulo v prah.
Če ne za drugo, so ti negotovi časi dobra streznitev za človeštvo. Da si človek končno prizna resnico: da je zelo nemočen pred vsem, kar pomeni 'njegovo življenje'.
Res, ni vse odvisno od nas. Pravzaprav je zelo malo odvisno od nas. Samo ena stvar, tista ena sama skrb, ki naj bi okupirala kristjana: da ostane pri Bogu. Samo to. Njegova zvestoba. Če v življenju poskrbimo za to, bo povsem dovolj. Potem bodo tudi vse ostale skrbi zelo majhne. Ne bomo se obremenjevali z rezultati in normami, uspehi in porazi, s častmi in zaničevanji. Ne bomo se obremenjevali s tem, kako bo šlo naprej, ker bomo vedeli, da bo šlo. Kdor ima Boga, se ne boji prihodnosti. Za ovinkom bo vedno nekaj, kar potrebujemo, vedno nekdo, ki nam bo podal roko, ki nas bo povedel, kamor je treba.
Skrbi ima samo tisti, ki misli, da lahko vse naredi sam oz. tisti, ki si misli, da to zmore. Če pa za tvoje življenje nekdo poskrbi, če te usmerja, če ti daje moč in modrost in vse, kar potrebuješ, potem je tvoja edina skrb, da ostaneš pri njem. Povem vam, živeli bi zelo lepo. Kot lilije, ptice, trave … Morda smo pozabili na to, da je tako mogoče živeti samo, če nisi privezan na stvari, ampak na življenje, na Boga.
*
Komentarji
Objavite komentar