Preskoči na glavno vsebino

Drugačnost

Ta teden sem se naučil, kako težka je lahko ljubezen. Da je najtežja v tem, da sprejmeš neko stvar tako, kot je. Ta svet, na primer, takšnega, kakršen je: težak, grd, pokvarjen; da dopustiš, da je svet, da je drugi človek tako zelo drugačen od tega, kar naj bi bil, kar si ti predstavljaš, da bi bil – in da ga imaš kljub vsemu rad.

Jojmene, kako je to težko. Človek bi se raje zabrisal skozi okno, človek bi se nafiksal z drogo, da bi ušel tej kruti in težki realnosti, realnosti družbe, realnosti Cerkve, realnosti mene in tebe in najinih svetlob in senc. To bi bilo lažje, to bi bilo neskončno lažje.

Toda samo ta svet je, nobenega drugega. In če tega nimam rad, če tega sveta ne sprejmem kot svojega, ne bo nikoli nič – ne iz mene ne iz njega. Iz sveta ne, ker bo izgubil nekoga, ki bi ga lahko spremenil, iz mene pa ne, ker ne bom nikoli to, za kar sem bil poslan na ta svet. Kaj mislite, da smo tu kar brez razloga? Mislite, da smo slučajno tu? Nikakor. Ta svet potrebuje prav tebe, prav takšnega kot si, ravno v tem času, na tem kraju: ker imaš nekaj zanj, zaradi česar ta svet sploh obstaja.

Zato seveda imeti rad ta svet ne pomeni, da mu postaneš enak. Pomeni, da si tam, kjer moraš biti takšen, kot si: v tej in tej družini s temi in temi problemi in lepotami, v tej in tej župniji s takim in takim župnikom, v tej in tej škofiji s takimi in takimi kristjani, v tej in tej državi s takimi in takimi politiki in državljani. Kristjan ne beži, kristjan ne uničuje, kristjan gradi, popravlja, prenavlja in spreminja. Sprašujete, kako? Samo s tem, kar je: da živi v tem svetu, da se spopada z zlom najprej v sebi, da najprej sebi jasno odgovarja, zakaj je tu, katero smer želi ubrati, kam priti in na kakšen način. Svet je namreč to, kar smo mi.


To pomeni imeti rad svoje sovražnike: ne zapustiti ga, ampak ostati ob njem, kdor si. Ker brez tebe ni tega sveta. Ker ta svet brez tebe ne more preživeti. Da si torej v njem in si tam prav iz tega razloga. Da ne bežiš od njega, ampak da v njem živiš kot luč, kot sol.

To je ta nerazumljiva in nedopovedljiva krščanska drugačnost, ki nam jo danes ponuja Jezus. Ta naša drugačnost je v tem, da pustimo prostor drugačnosti – prostor tudi sovraštvu. Ker je sovraštvo samo pomanjkanje ljubezni. Naše ljubezni. Ker torej s tem puščamo prostor sebi in svojemu odrešenju.
*
Ko so nekega slavnega generala vprašali, kako bi uničil svojega največjega sovražnika, je rekel: »Tako, da bi ga naredil za svojega prijatelja.«
*

Komentarji

  1. Zame je to bla lekcija v semenišču. Stvari ne moreš spremenit, kakor tudi ljudi ne. V danih mejah dati svoj osebni ton in se prebiti skozi. Pa pripravljenost na učenje pride zraven. Jezus nam pravi, da sila prinese samo še več nasilja in hudobije v človekovo srce - tudi tistega, ki bi rad na silo spremenil ali ki z isto mero (navadno z večjo mejo gneva) vrača. Da se naučimo vrniti z ljubeznijo, da človeka v mislih blagoslovimo in potrpimo, namesto da ga prekolnemo takoj, na prvo žogo. Lepo razmišljanje!

    OdgovoriIzbriši
  2. Včasih pa nam le more kdo pomagat, da lažje razumemo, včasih zabredemo pregloboko in ne čutimo več ljubezni. Popravljamo,učimo,misleč , da vse to delamo iz čiste ljubezni.
    Nekdo, ki iz ljubezni opravlja poklic, kot npr. psihoterapevt, duhovnik, sestra,...(TAU)nam pomaga , da se zopet postavimo na tir ljubezni. Hvala , tisočkrat hvala , za ljudi poklicane iz ljubezni. Bog, polni jih z ljubeznijo še naprej.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.