Ta teden sem se naučil, kako težka je lahko ljubezen. Da je najtežja v tem, da sprejmeš neko stvar tako, kot je. Ta svet, na primer, takšnega, kakršen je: težak, grd, pokvarjen; da dopustiš, da je svet, da je drugi človek tako zelo drugačen od tega, kar naj bi bil, kar si ti predstavljaš, da bi bil – in da ga imaš kljub vsemu rad.
Jojmene, kako je to težko. Človek bi se raje zabrisal skozi okno, človek bi se nafiksal z drogo, da bi ušel tej kruti in težki realnosti, realnosti družbe, realnosti Cerkve, realnosti mene in tebe in najinih svetlob in senc. To bi bilo lažje, to bi bilo neskončno lažje.
Toda samo ta svet je, nobenega drugega. In če tega nimam rad, če tega sveta ne sprejmem kot svojega, ne bo nikoli nič – ne iz mene ne iz njega. Iz sveta ne, ker bo izgubil nekoga, ki bi ga lahko spremenil, iz mene pa ne, ker ne bom nikoli to, za kar sem bil poslan na ta svet. Kaj mislite, da smo tu kar brez razloga? Mislite, da smo slučajno tu? Nikakor. Ta svet potrebuje prav tebe, prav takšnega kot si, ravno v tem času, na tem kraju: ker imaš nekaj zanj, zaradi česar ta svet sploh obstaja.
Zato seveda imeti rad ta svet ne pomeni, da mu postaneš enak. Pomeni, da si tam, kjer moraš biti takšen, kot si: v tej in tej družini s temi in temi problemi in lepotami, v tej in tej župniji s takim in takim župnikom, v tej in tej škofiji s takimi in takimi kristjani, v tej in tej državi s takimi in takimi politiki in državljani. Kristjan ne beži, kristjan ne uničuje, kristjan gradi, popravlja, prenavlja in spreminja. Sprašujete, kako? Samo s tem, kar je: da živi v tem svetu, da se spopada z zlom najprej v sebi, da najprej sebi jasno odgovarja, zakaj je tu, katero smer želi ubrati, kam priti in na kakšen način. Svet je namreč to, kar smo mi.
To pomeni imeti rad svoje sovražnike: ne zapustiti ga, ampak ostati ob njem, kdor si. Ker brez tebe ni tega sveta. Ker ta svet brez tebe ne more preživeti. Da si torej v njem in si tam prav iz tega razloga. Da ne bežiš od njega, ampak da v njem živiš kot luč, kot sol.
To je ta nerazumljiva in nedopovedljiva krščanska drugačnost, ki nam jo danes ponuja Jezus. Ta naša drugačnost je v tem, da pustimo prostor drugačnosti – prostor tudi sovraštvu. Ker je sovraštvo samo pomanjkanje ljubezni. Naše ljubezni. Ker torej s tem puščamo prostor sebi in svojemu odrešenju.
*
Ko so nekega slavnega generala vprašali, kako bi uničil svojega največjega sovražnika, je rekel: »Tako, da bi ga naredil za svojega prijatelja.«
*
Jojmene, kako je to težko. Človek bi se raje zabrisal skozi okno, človek bi se nafiksal z drogo, da bi ušel tej kruti in težki realnosti, realnosti družbe, realnosti Cerkve, realnosti mene in tebe in najinih svetlob in senc. To bi bilo lažje, to bi bilo neskončno lažje.
Toda samo ta svet je, nobenega drugega. In če tega nimam rad, če tega sveta ne sprejmem kot svojega, ne bo nikoli nič – ne iz mene ne iz njega. Iz sveta ne, ker bo izgubil nekoga, ki bi ga lahko spremenil, iz mene pa ne, ker ne bom nikoli to, za kar sem bil poslan na ta svet. Kaj mislite, da smo tu kar brez razloga? Mislite, da smo slučajno tu? Nikakor. Ta svet potrebuje prav tebe, prav takšnega kot si, ravno v tem času, na tem kraju: ker imaš nekaj zanj, zaradi česar ta svet sploh obstaja.
Zato seveda imeti rad ta svet ne pomeni, da mu postaneš enak. Pomeni, da si tam, kjer moraš biti takšen, kot si: v tej in tej družini s temi in temi problemi in lepotami, v tej in tej župniji s takim in takim župnikom, v tej in tej škofiji s takimi in takimi kristjani, v tej in tej državi s takimi in takimi politiki in državljani. Kristjan ne beži, kristjan ne uničuje, kristjan gradi, popravlja, prenavlja in spreminja. Sprašujete, kako? Samo s tem, kar je: da živi v tem svetu, da se spopada z zlom najprej v sebi, da najprej sebi jasno odgovarja, zakaj je tu, katero smer želi ubrati, kam priti in na kakšen način. Svet je namreč to, kar smo mi.
To pomeni imeti rad svoje sovražnike: ne zapustiti ga, ampak ostati ob njem, kdor si. Ker brez tebe ni tega sveta. Ker ta svet brez tebe ne more preživeti. Da si torej v njem in si tam prav iz tega razloga. Da ne bežiš od njega, ampak da v njem živiš kot luč, kot sol.
To je ta nerazumljiva in nedopovedljiva krščanska drugačnost, ki nam jo danes ponuja Jezus. Ta naša drugačnost je v tem, da pustimo prostor drugačnosti – prostor tudi sovraštvu. Ker je sovraštvo samo pomanjkanje ljubezni. Naše ljubezni. Ker torej s tem puščamo prostor sebi in svojemu odrešenju.
*
Ko so nekega slavnega generala vprašali, kako bi uničil svojega največjega sovražnika, je rekel: »Tako, da bi ga naredil za svojega prijatelja.«
*
Zame je to bla lekcija v semenišču. Stvari ne moreš spremenit, kakor tudi ljudi ne. V danih mejah dati svoj osebni ton in se prebiti skozi. Pa pripravljenost na učenje pride zraven. Jezus nam pravi, da sila prinese samo še več nasilja in hudobije v človekovo srce - tudi tistega, ki bi rad na silo spremenil ali ki z isto mero (navadno z večjo mejo gneva) vrača. Da se naučimo vrniti z ljubeznijo, da človeka v mislih blagoslovimo in potrpimo, namesto da ga prekolnemo takoj, na prvo žogo. Lepo razmišljanje!
OdgovoriIzbrišiVčasih pa nam le more kdo pomagat, da lažje razumemo, včasih zabredemo pregloboko in ne čutimo več ljubezni. Popravljamo,učimo,misleč , da vse to delamo iz čiste ljubezni.
OdgovoriIzbrišiNekdo, ki iz ljubezni opravlja poklic, kot npr. psihoterapevt, duhovnik, sestra,...(TAU)nam pomaga , da se zopet postavimo na tir ljubezni. Hvala , tisočkrat hvala , za ljudi poklicane iz ljubezni. Bog, polni jih z ljubeznijo še naprej.
Hvala za te besede!
OdgovoriIzbriši