Se ne znamo več pogovarjati?
Seveda se znamo. Ko gre beseda o stvareh, v katerih se strinjamo. Kimamo, hvalimo, poslušamo. A čim beseda steče na področje, v katerem stojimo na dveh različnih bregovih, se stvar povsem zasuka. Prav kmalu nisva več sogovornika, izmenjevalca mnenj, ki bi naju bogatila, ampak boksarja v ringu, ki vsako potezo občutita kot napad, in ki iščeta, kako bi se zanj maščevala in kje je točka, ki bi najbolj zabolela nasprotnika.
Smo pač rojeni za zmagovalce. In tudi iz pogovora želimo iti kot zmagovalci, to je to. Nevedoč, da je to prav največji poraz človeka kot bitja pogovora in bitja skupnosti. To je, čemur danes pravimo nesposobnost pogovarjanja.
V splošnem se lahko strinjamo, da se danes ne znamo pogovarjati na dva načina: ali da molčimo, ko bi morali kaj reči, ali da kričimo, ko bi morali molčati. Da torej nimamo svojega mnenja ali se nam zdi nevredno o njem govoriti ali pa da želimo za vsako ceno s svojim mnenjem prevladati nad drugimi, češ da je naše mnenje edino, ki se oklepa resnice. V obeh primerih gre za isto stvar: izgubili smo (samo)spoštovanje.
To se ponavadi zgodi, kadar pozabimo, da je v spopadanju z življenjem človeku potrebno oboje: sposobnost za prilagajanje in sposobnost za samoobrambo, ali če hočete drugače, ljubezen in agresija. Sposobnost, kot pravi Christa Meves, da popustimo, da spremenimo ali celo žrtvujemo svoje, in sposobnost, da branimo svojo nedotakljivost. Boj in ljubezen, torej.
Zakaj je v pogovoru pomembno oboje? Ker je poanta pogovora, da iz njega zrasem, da napredujem, da se prenavljam, vse to pa lahko naredim samo na tem, kar sem, na mojih koreninah. Da torej ostajam na svojem, a iz tega svojega zrasem v nekoliko bolj pravo smer. Pogovor je namreč tako zelo dragocen prav zato, ker gre za izmenjavo mene in tebe – kjer vsak dobi nekaj novega, dragocenega za svojo nadaljnjo rast.
Seveda pa je to mogoče samo tam, kjer se želita sogovornika poslušati in poiskati v drugem nekaj dobrega in ne provokacije. Zato je sposobnost pogovora najprej sposobnost poslušanja, za kar pa so potrebni čas, pozornost in dopuščanje možnosti, da se naše mnenje spremeni. In tega se najbolj bojimo, ker imamo občutek, da bi nas sogovornik potem premagal. Toda, ali ni največji zmagovalec prav tisti, ki pride do resnice?
(to moje razmišljanje je izšlo v prilogi Novega glasa "Bodi človek!" 3. 2. 2011)
Smo pač rojeni za zmagovalce. In tudi iz pogovora želimo iti kot zmagovalci, to je to. Nevedoč, da je to prav največji poraz človeka kot bitja pogovora in bitja skupnosti. To je, čemur danes pravimo nesposobnost pogovarjanja.
V splošnem se lahko strinjamo, da se danes ne znamo pogovarjati na dva načina: ali da molčimo, ko bi morali kaj reči, ali da kričimo, ko bi morali molčati. Da torej nimamo svojega mnenja ali se nam zdi nevredno o njem govoriti ali pa da želimo za vsako ceno s svojim mnenjem prevladati nad drugimi, češ da je naše mnenje edino, ki se oklepa resnice. V obeh primerih gre za isto stvar: izgubili smo (samo)spoštovanje.
To se ponavadi zgodi, kadar pozabimo, da je v spopadanju z življenjem človeku potrebno oboje: sposobnost za prilagajanje in sposobnost za samoobrambo, ali če hočete drugače, ljubezen in agresija. Sposobnost, kot pravi Christa Meves, da popustimo, da spremenimo ali celo žrtvujemo svoje, in sposobnost, da branimo svojo nedotakljivost. Boj in ljubezen, torej.
Zakaj je v pogovoru pomembno oboje? Ker je poanta pogovora, da iz njega zrasem, da napredujem, da se prenavljam, vse to pa lahko naredim samo na tem, kar sem, na mojih koreninah. Da torej ostajam na svojem, a iz tega svojega zrasem v nekoliko bolj pravo smer. Pogovor je namreč tako zelo dragocen prav zato, ker gre za izmenjavo mene in tebe – kjer vsak dobi nekaj novega, dragocenega za svojo nadaljnjo rast.
Seveda pa je to mogoče samo tam, kjer se želita sogovornika poslušati in poiskati v drugem nekaj dobrega in ne provokacije. Zato je sposobnost pogovora najprej sposobnost poslušanja, za kar pa so potrebni čas, pozornost in dopuščanje možnosti, da se naše mnenje spremeni. In tega se najbolj bojimo, ker imamo občutek, da bi nas sogovornik potem premagal. Toda, ali ni največji zmagovalec prav tisti, ki pride do resnice?
(to moje razmišljanje je izšlo v prilogi Novega glasa "Bodi človek!" 3. 2. 2011)
No, pa smo ga dočakali. Lep in dober članek. Ima to prednost, da nismo samo opazovalci, ampak nas postavi pred zrcalo, tako da se vprašamo, kako je z nami - ne toliko, če se znamo pogovarjati, ampak poslušati. Zase naj rečem to, da sem se pred leti zavestno dal na to, da več poslušam in manj govorim. Poskus je bil dober, a je premalo časa trajal. Treba se bo truditi naprej, toliko bolj sedaj, ko sem kot duhovnik veliko bolj zavezan k poslušanju kot govorjenju.
OdgovoriIzbrišiŠe enkrat hvala za ta članek.
Najbolj mi je všeč sklep. Postati zmagovalec pomeni se potruditi in malo odpovedati lastnemu "egu".
OdgovoriIzbriši