Preskoči na glavno vsebino

Ravno prav slano

Velikokrat na tem mestu govorimo o ljubezni. Morda vedno. Morda je zato beseda »ljubezen« postala že kar malo plehka. Ali pa smo že toliko govorili in težili o njej, da smo jo pošteno zasolili. Ampak to ni prav. Človek tega ne prebavlja. Človek ima rad jedi iz kuhinje, v kateri se zna dobro soliti. Kjer se zna soliti ravno prav, tako da jedi niso plehke in ne preslane.

Soli vendar ne sme biti preveč. Na nekem plakatu sem prebral, da z dvema kosoma kruha človek dobi za ves dan dovolj soli. Tako malo je je dovolj. No, boste rekli, potem je pa sploh ni treba jesti. Spet ni res. Pomislite samo, kako obupne so jedi, ki so plehke. Kakor da nimajo ničesar v sebi. Kdo bi jih maral?

Jezusova beseda »Vi ste sol zemlje« torej meri ravno na to: da smo in da moramo biti kristjani tisti, ki bomo dali okus temu svetu. Od nas je okus odvisen. Od nas je odvisen izgled sveta, njegov smisel, njegova lepota in privlačnost. Če svet ni prebavljiv, je kriva tudi sol, smo krivi tudi kristjani – morda solimo preveč, morda premalo.

Seveda je kdo prepričan, da je treba soliti vsepovprek in da je treba soliti čimveč. Morda se zato komu krščanstvo zdi vera ekstremistov, pobožnjakarjev in fanatikov. Ti so pretiravali s soljo tako močno, da se vera nikomur ne zdi življenjska, ampak nekaj odbitega, nenormalnega, nekaj za norce in čudake. Spet drugje (bodimo pošteni, večkrat) pa najdemo kristjane, ki živimo še slabše kot drugi, ki niso sol. To smo kristjani, ki ne želimo zastaviti svojega glasu za resnico, ki se ravno tako (ali še bolj) grebemo za koristi, ki ne znamo odpustiti, ki se najprej pobrigamo za svoj prav, ki imamo ljubezen samo na ustnicah, ki nas je strah biti drugačni (in zato zaničevani, preganjani, v stiski …).

Kakšno je torej naše krščanstvo? Okusno ali odbijajoče? Naredi svet in življenje privlačno ali ga priskuti? Kako spreminjamo svet? Če jamramo, da je vse za k vragu, kakšen okus dajemo drugim? In če govorimo, da so vsi »ta rdeči« za odstrel, je to komu v pomoč?

Kako veliko razliko naredi samo malo soli. Samo malo soli naredi občutno razliko. Samo malo soli popolnoma spremeni okus. Samo malo soli spremeni svet. Mi smo tu za to »sol«. Svet nas potrebuje. Potrebuje nekoga, ki mu bo dal toliko okusa, da se ga bo dalo pojesti, da se bo splačalo živeti, da bo življenje smiselno in vsaj malo tudi prijetno. Jezus od nas ne zahteva, naj bomo fanatiki. Hoče pa, da se spremenimo ravno toliko, da se bo to poznalo – na okusu sveta in okusu mojega življenja. Malo, samo malo, da se bo poznalo na dobroti celotnega sveta.

Ni se težko popolnoma spremeniti, preveč posoliti. Tudi ni težko vsega pustiti popolnoma plehkega, ne narediti ničesar. Težko pa je posoliti malo, a ravno prav – spremeniti se malo v stvareh, v katerih sem bil doslej premalo ali preveč slan. A ravno to je, kar daje pravi okus: samo malo je občutno drugače.

Ni treba torej velikih korakov. Kakšnega majhnega, pa tega vsak dan. Pa bo za vse dovolj soli. In bo tudi »ljubezen« ravno prav slana.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)5. 2. 11, 23:31

    Ravno prav slano, fratello. Lepo poigravanje s simboli in spregovori ravno o tistih jedeh, ki so vsak teden na jedilniku - nekatere tudi vsak dan. Ja, je treba res prav dozirati. Izboljšanje na enem področju življenja se pozna tudi na drugih.

    OdgovoriIzbriši
  2. andreja6. 2. 11, 22:44

    Jed lahko vedno dosolimo in bo okusnejša.
    Kaj pa obratno ?

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni9. 2. 11, 09:55

    Ojla!
    Eno nedeljsko misel sem pa pogrešala. Je pa ta za obe!
    Ne reče se brez razloga "Ali imaš kaj soli v glavi?" Tudi tam mora biti ravno prav slano; če bo v glavi, bo v srcu, tako bo tudi ljubezen ravno prav zasoljena. Prisluhnimo torej Ljubezni in srce bo povedalo glavi, kako narediti pravi korak, pa čeprav začnemo samo z otroškim korakom, saj bo ta postajal vedno daljši in sigurnejši.
    TT

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več