Ravno prav slano

Velikokrat na tem mestu govorimo o ljubezni. Morda vedno. Morda je zato beseda »ljubezen« postala že kar malo plehka. Ali pa smo že toliko govorili in težili o njej, da smo jo pošteno zasolili. Ampak to ni prav. Človek tega ne prebavlja. Človek ima rad jedi iz kuhinje, v kateri se zna dobro soliti. Kjer se zna soliti ravno prav, tako da jedi niso plehke in ne preslane.

Soli vendar ne sme biti preveč. Na nekem plakatu sem prebral, da z dvema kosoma kruha človek dobi za ves dan dovolj soli. Tako malo je je dovolj. No, boste rekli, potem je pa sploh ni treba jesti. Spet ni res. Pomislite samo, kako obupne so jedi, ki so plehke. Kakor da nimajo ničesar v sebi. Kdo bi jih maral?

Jezusova beseda »Vi ste sol zemlje« torej meri ravno na to: da smo in da moramo biti kristjani tisti, ki bomo dali okus temu svetu. Od nas je okus odvisen. Od nas je odvisen izgled sveta, njegov smisel, njegova lepota in privlačnost. Če svet ni prebavljiv, je kriva tudi sol, smo krivi tudi kristjani – morda solimo preveč, morda premalo.

Seveda je kdo prepričan, da je treba soliti vsepovprek in da je treba soliti čimveč. Morda se zato komu krščanstvo zdi vera ekstremistov, pobožnjakarjev in fanatikov. Ti so pretiravali s soljo tako močno, da se vera nikomur ne zdi življenjska, ampak nekaj odbitega, nenormalnega, nekaj za norce in čudake. Spet drugje (bodimo pošteni, večkrat) pa najdemo kristjane, ki živimo še slabše kot drugi, ki niso sol. To smo kristjani, ki ne želimo zastaviti svojega glasu za resnico, ki se ravno tako (ali še bolj) grebemo za koristi, ki ne znamo odpustiti, ki se najprej pobrigamo za svoj prav, ki imamo ljubezen samo na ustnicah, ki nas je strah biti drugačni (in zato zaničevani, preganjani, v stiski …).

Kakšno je torej naše krščanstvo? Okusno ali odbijajoče? Naredi svet in življenje privlačno ali ga priskuti? Kako spreminjamo svet? Če jamramo, da je vse za k vragu, kakšen okus dajemo drugim? In če govorimo, da so vsi »ta rdeči« za odstrel, je to komu v pomoč?

Kako veliko razliko naredi samo malo soli. Samo malo soli naredi občutno razliko. Samo malo soli popolnoma spremeni okus. Samo malo soli spremeni svet. Mi smo tu za to »sol«. Svet nas potrebuje. Potrebuje nekoga, ki mu bo dal toliko okusa, da se ga bo dalo pojesti, da se bo splačalo živeti, da bo življenje smiselno in vsaj malo tudi prijetno. Jezus od nas ne zahteva, naj bomo fanatiki. Hoče pa, da se spremenimo ravno toliko, da se bo to poznalo – na okusu sveta in okusu mojega življenja. Malo, samo malo, da se bo poznalo na dobroti celotnega sveta.

Ni se težko popolnoma spremeniti, preveč posoliti. Tudi ni težko vsega pustiti popolnoma plehkega, ne narediti ničesar. Težko pa je posoliti malo, a ravno prav – spremeniti se malo v stvareh, v katerih sem bil doslej premalo ali preveč slan. A ravno to je, kar daje pravi okus: samo malo je občutno drugače.

Ni treba torej velikih korakov. Kakšnega majhnega, pa tega vsak dan. Pa bo za vse dovolj soli. In bo tudi »ljubezen« ravno prav slana.