Besede za srce

Danes se skupaj s Petrom spopadamo z nečim tako človeškim – strahom pred trpljenjem. Njegova reakcija je tako pričakovana, tako domača, tako nas spominja na nas same. Ne vem, od kje strah. Verjetno ga človek nosi v sebi že od vekomaj. Posebno pa ima plodna tla za razvoj danes, ko želimo vse na hitro in na lahko doseči. Brez pretiranega truda, še bolje s kakšno servisno službo, če obstaja za naš primer, in pa hitro, čimbolj hitro. »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Da, seveda, tako človeško je to. A Jezus od nas ne zahteva človeškega, ampak Božje ... Toda kje pobrati Božje v tem šibkem človeškem bitju? Rekel bi, da tam, kjer je človek lahko najbolj Božji. To pa je: v njegovi sposobnosti, da ima rad. Navsezadnje gre pri vsem tem vznemirjenju današnjega dne samo za to: kaj je kdo pripravljen dati za ljubezen. Ostati samo na lepih pogledih in sladkih nasmehih, recimo temu na plitvini ljubezni, ali iti globlje, prebedeti kako noč, jokati, tvegati zavrnitev, pustiti drugo...

“Ne moreš biti izpolnjen, če nisi iskren. Če ni iskrenosti, si plitek. In površen. In narejen. Izumetničen. Si zgolj poza.” JASNA KNEZ, plesalka

Ste se že kdaj vprašali, kako izgleda Bog? Če se še niste, se boste gotovo, ko vas bo kakšen malček pocukal za rokav in vam postavil enako vprašanje: »Kakšen je Bog?« S tem se je ubadalo že na milijone človeških misli. Nekateri so pogruntali, da je Bog mogočen starec, ki gleda skozi trikotnik. Drugi so rekli, da o njem nemogoče karkoli reči. Eni so rekli, da je zabloda, utvara človeških misli, drugi spet, da sploh nikoli ni obstajal. Velikokrat je tako, da človek išče odgovore na svoja vprašanja na koncu sveta, pa jih ne najde tam, ampak tik pred svojim pragom. Gotovo je tako tudi v tem primeru. Eno od takšnih vprašanj je današnje Kristusovo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Saj bi človek rekel, da ga sliši prvič. Pa v resnici ni tako. Božje vprašanje ni tako nevsakdanje, kot izgleda na prvi pogled. Vsak dan ga slišimo in nas vendar ne pretrese. Vsak dan? Mislite, da si izmišljujem? Morda je res, da tega ne slišimo vsak dan. Dobesedno res ne. Mogoče pa ga slišimo kot: »Mama, pom...

Naj se še tako prepričujemo, si nazadnje moramo priznati: danes so Jezusove besede res trde. Trde kot kamnito srce neusmiljenega mogočnika. Kaj se je zgodilo? Kje je tisti usmiljeni Jezus, ki sliši vse in takoj, brez pomišljanja, odpre svojo roko? Zdi se mi, da takega Jezusa sploh nikoli ni bilo. Ne da ni bilo usmiljenega Jezusa, ampak da nikoli ni bilo naivnega Jezusa. In danes želi z nami to dokončno razčistiti. Bog ni avtomat, na katerega bi ob katerem koli času pritisnil in dobil, kar bi se ti zahotelo. Ob tem povsem brez zadržkov strinjajoč se prikimamo: »Seveda, Bog vsekakor ni avtomat.« A hitro pozabimo na to, ko doživimo neuslišanje v naših prošnjah. Zdi se nam, da smo ogoljufani. Zdi se nam, da je naše zaupanje v Boga prazno, še več, povsem nesmiselno. Da je Bog samo veliki slepar, ki samovoljno premika človečke kot majhne voščene figurice in se ob tem neizmerno zabava. Mar se ni tako počutila tudi kanaanska žena? Da ti nekdo reče, da si kot pes, kaj bi storil? Ni treba velik...

Vse matere sveta vedno gledamo po svoji materi, vedno imamo njo pred očmi. Njene znane poteze nam rišejo poti, ki jih izbiramo. Njene oči so nam mesec v noči, njene ustnice tolažba. Iz preprostega razloga: ker smo se ob materi naučili vsega tega. Ker smo ob njej postali ljudje. Njene poteze so se oblikovale ob njenih izbirah. Ni šlo za lahke izbire. Izbrala je mene namesto boljšega zaslužka. Izbrala je vzgojo namesto poležavanja. Izbrala je Boga namesto lagodnosti. Izbrala je tveganje, izbrala je ljubezen. Te izbire so ji polegle težo na obraz. Težo in nevihte, ki jih je priskrbela vsakdanjost. Zdaj v službi, zdaj doma, pred mogočnimi in bogatimi tega sveta je legala v nizkost služabnice Njega, ki ji je zaupal življenje, ljubezen, boj. Samo zato, ker je bila drugačna. A mati ne umre kar tako. V nizkosti, v viharju se je spremenila. Njene oči so postale upanje, njene ustnice tolažba. Njo so bíli viharji, a ona je postajala močnejša. Prišle so smrt in stiska in bolezen in hitenje, ona pa...

Ko sem zaprl zadnjo stran Azbuke za neposlušne makedonskega pisatelja Venka Andonovskega, pravzaprav nisem vedel, kaj naj si mislim. Zgodba vleče presenetljive vzporednice s svetopisemsko, da, morda celo z evangeljsko. Ob vsem tem nastaja v glavi nekaj, kar je moralo nastajati v glavi svetega Cirila in Metoda, preden sta se odpravila na svojo misijo med naše dede, preden sta naredila pot tudi mojemu in pisateljevem komuniciranju. Zgodba postavi svoje dogajanje v samostanu, kjer prav res prepisujejo knjige za sveta brata. A s seboj pelje še veliko več. Preko boja med dobrim in zlim (kjer pisatelj nekoliko zaide celo na maniheizem, predvsem s podobami bika) se v ozadju, a vendarle v ospredju odvija razmišljanje, za kaj pravzaprav gre pri besedah in črkah. In ne samo pri črkah ... Pisanje je samo metafora za življenje oziroma za živetje. Zato daje toliko misliti ... Nič, kar je hitro, ni resnično, kajti nič ni hitrejše od časa in nič počasnejše od hitrega ni, kajti v hitrosti se dela nap...

Neprestano gibanje vode in zračnih tokov na Zemlji je krivo, da nevihte v našem življenju niti niso tako redek pojav, kot bi si človek želel. Nevihte so torej nekaj naravnega. In čeprav se ob njih vsi držimo za glave, so nevihte na nek način tudi zelo pripravne, saj svojo močjo odstranijo vso nepotrebno navlako. Tako po njih ostane samo bistvo stvari ... in oseb. In hitro lahko vidimo, kaj je kdo pripravljen žrtvovati, kdo se boji in kdo ima upanje ... Zares, šele nevihta razodene prave vloge, razmerja in namene. Nočem govoriti v šifrah. Levkemija, rak, stečaj, razpad zakona, prometna nesreča ... Takim in drugačnim nevihtam se ne morejo izogniti niti Gospodovi apostoli. Ne morejo se izogniti misli, da Boga ni. Oči postanejo motne, zakriva jih obsojanje človekovega pogleda. Niti Bog, ki pride po valovih, po nemogočem, je prikazen, utvara. Preveč nemogoče je, da bi skozi nevihto prihajal v naše življenje. Preveč nemogoče je, da bi prihajal skozi našo razgaljenost, skozi naše rane. In ven...

Tam je Karitas, tam je Rdeči Križ, tam je TV z risankami in sijajnimi filmi, tam je internet s tisoč in tisoč koristnimi informacijami. Oni naj poskrbijo zanje, jaz imam samo par hlebov in rib, samo borno hrano, nihče je ne mara. On pa: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Tole borno hrano, ki jo držim v rokah? Moje borne lastnosti? Daj no, saj ni problem, da ne bi bile dovolj dobre. Bolj je vprašanje, ali jih želim spustiti iz rok. Saj so res malo, a vsaj malo imam. Vsaj tisto malo sreče. Oni naj poskrbijo zase, mi bomo pa zase. Saj je tudi Bog najprej sebi brado ustvaril. On pa: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« On zahteva nemogoče. Ali pač ne? O, pa da. Za danes precej nemogoče stvari. Ustanovili smo na stotine stvari, da bi odvalile našo odgovornost. Pa smo še vedno odgovorni za človeka prav tu, ob nas. In prav odgovornost je najtežje breme, ki ga moramo nositi. Za koga jo sprejmemo, za koga, ki ga poznamo, za koga, za katerega vemo, da nam bo ljubezen vračal. Jezus Ma...