Vi jim dajte jesti
Tam je Karitas, tam je Rdeči Križ, tam je TV z risankami in sijajnimi filmi, tam je internet s tisoč in tisoč koristnimi informacijami. Oni naj poskrbijo zanje, jaz imam samo par hlebov in rib, samo borno hrano, nihče je ne mara.
On pa: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!«
Tole borno hrano, ki jo držim v rokah? Moje borne lastnosti?
Daj no, saj ni problem, da ne bi bile dovolj dobre. Bolj je vprašanje, ali jih želim spustiti iz rok. Saj so res malo, a vsaj malo imam. Vsaj tisto malo sreče. Oni naj poskrbijo zase, mi bomo pa zase. Saj je tudi Bog najprej sebi brado ustvaril.
On pa: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!«
On zahteva nemogoče. Ali pač ne?
O, pa da. Za danes precej nemogoče stvari. Ustanovili smo na stotine stvari, da bi odvalile našo odgovornost. Pa smo še vedno odgovorni za človeka prav tu, ob nas. In prav odgovornost je najtežje breme, ki ga moramo nositi. Za koga jo sprejmemo, za koga, ki ga poznamo, za koga, za katerega vemo, da nam bo ljubezen vračal.
Jezus Marija, tu pa je PET TISOČ LJUDI!!! Pet tisoč ljudi, ki so se vzeli od kdovekod. Ki jih nisem videl še nikoli v življenju. On pa: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!«
Saj ni treba, da prodam hišo in vse to podarim. Samo toliko, da se mi pozna. Pa naj gre za položnico, pet minut časa ali vzdignjen prst avtoštoparja. On že ve, da bo dovolj. Lahko tudi pet hlebov za pet tisoč ljudi. Ljubezen namreč rodi ljubezen.
Si predstavljaš? Tam, na trati, so vsi, ki jedo mojih pet hlebov, kakih pet tisoč moških, vsak s svojo mogočno brado. On pa blagoslavlja in blagoslavlja te moje hlebe in ribe, in svež je njegov smeh, obraz temeljito obrit.
On pa: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!«
Tole borno hrano, ki jo držim v rokah? Moje borne lastnosti?
Daj no, saj ni problem, da ne bi bile dovolj dobre. Bolj je vprašanje, ali jih želim spustiti iz rok. Saj so res malo, a vsaj malo imam. Vsaj tisto malo sreče. Oni naj poskrbijo zase, mi bomo pa zase. Saj je tudi Bog najprej sebi brado ustvaril.
On pa: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!«
On zahteva nemogoče. Ali pač ne?
O, pa da. Za danes precej nemogoče stvari. Ustanovili smo na stotine stvari, da bi odvalile našo odgovornost. Pa smo še vedno odgovorni za človeka prav tu, ob nas. In prav odgovornost je najtežje breme, ki ga moramo nositi. Za koga jo sprejmemo, za koga, ki ga poznamo, za koga, za katerega vemo, da nam bo ljubezen vračal.
Jezus Marija, tu pa je PET TISOČ LJUDI!!! Pet tisoč ljudi, ki so se vzeli od kdovekod. Ki jih nisem videl še nikoli v življenju. On pa: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!«
Saj ni treba, da prodam hišo in vse to podarim. Samo toliko, da se mi pozna. Pa naj gre za položnico, pet minut časa ali vzdignjen prst avtoštoparja. On že ve, da bo dovolj. Lahko tudi pet hlebov za pet tisoč ljudi. Ljubezen namreč rodi ljubezen.
Si predstavljaš? Tam, na trati, so vsi, ki jedo mojih pet hlebov, kakih pet tisoč moških, vsak s svojo mogočno brado. On pa blagoslavlja in blagoslavlja te moje hlebe in ribe, in svež je njegov smeh, obraz temeljito obrit.
Kakor je njihov obraz... Sveže je to razmišljanje! Da, ne potrebujejejo zaboje kruha in niti Karitasa ampak samo ljubezen.
OdgovoriIzbrišiKako daleč so še naše misli in dejanja od tistih hlebov in ribah.
Spominjam se Berte Golob, ko je nekoč dejala, da ko nekaj darujemo moramo toliko dati, da nas malo zaboli. Odlična pedagogika!
Lepo razmišljanje, kakor vedno :) Lepo je, da da človeku misliti, da ga malo zgane.
OdgovoriIzbriši