Nevihte so strup za strehe


Neprestano gibanje vode in zračnih tokov na Zemlji je krivo, da nevihte v našem življenju niti niso tako redek pojav, kot bi si človek želel. Nevihte so torej nekaj naravnega.

In čeprav se ob njih vsi držimo za glave, so nevihte na nek način tudi zelo pripravne, saj svojo močjo odstranijo vso nepotrebno navlako. Tako po njih ostane samo bistvo stvari ... in oseb. In hitro lahko vidimo, kaj je kdo pripravljen žrtvovati, kdo se boji in kdo ima upanje ... Zares, šele nevihta razodene prave vloge, razmerja in namene.

Nočem govoriti v šifrah. Levkemija, rak, stečaj, razpad zakona, prometna nesreča ... Takim in drugačnim nevihtam se ne morejo izogniti niti Gospodovi apostoli. Ne morejo se izogniti misli, da Boga ni. Oči postanejo motne, zakriva jih obsojanje človekovega pogleda. Niti Bog, ki pride po valovih, po nemogočem, je prikazen, utvara. Preveč nemogoče je, da bi skozi nevihto prihajal v naše življenje. Preveč nemogoče je, da bi prihajal skozi našo razgaljenost, skozi naše rane. In vendar stopa prav tam, ker ga lahko vidimo in čutimo samo tam: ne v moči potresa, silovitosti ognja in viharja, ampak v rahlem, ranljivem, neškodljivem šumljanju – na dnu naših obraznih poslikav.

Jaz in ti, oba bova stopila v to nevihto. Bova ravnala DRUGAČE od okolice? Bova sebi dala priložnost, da najdeva Boga v tem, kar ima množica za prikazen, za prazno utvaro, za opij? Bova dala sebi priložnost, da zakorakava po vodi, da narediva nemogoče – da sprejmeva svojo majhnost in nemoč kot izraz Božje moči?

Glej, hoditi po vodi je enako nemogoče kot imeti upanje in imeti pogum najti v sebi še zadnje drobce dvoma v življenje, ko je najhuje. A glej, tam je, prihaja po vodi, ponuja ti roko in pravi: »Pridi!«

Komentarji

  1. Aljoša11. 8. 08, 11:40

    Da, Gospod vabi s tihim šumenjem. Tišina, ki pri Njem postane tihota je bogata mnogih šepetov in besed. Blaga in mirna, nam prinaša tisto povabilo, da mu sledimo v vsakdanjih viharjih. Noben premočen, noben prenevaren - ker je dobri Gospod z nami!

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)11. 8. 08, 12:00

    Zelo mi je všeč to razmišljanje. Zelo pomembno se mi zdi, da v vseh nevihtah življenja ostanemo odprti in se ne zapremo vase, ker se tako odpovemo Bogu in njegovi pomoči. Bistveno je, da se mu odpremo, ga priznamo in priznamo, da smo slabotni in, da ne moremo sami. Tudi Elija ni bil več tisti mogočni prerok kot nekoč, zato ga je Bog moral naučiti ponižnosti, da bi ga spet lahko slišal.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več