Nesmrtno srce

Vse matere sveta vedno gledamo po svoji materi, vedno imamo njo pred očmi. Njene znane poteze nam rišejo poti, ki jih izbiramo. Njene oči so nam mesec v noči, njene ustnice tolažba. Iz preprostega razloga: ker smo se ob materi naučili vsega tega. Ker smo ob njej postali ljudje.

Njene poteze so se oblikovale ob njenih izbirah. Ni šlo za lahke izbire. Izbrala je mene namesto boljšega zaslužka. Izbrala je vzgojo namesto poležavanja. Izbrala je Boga namesto lagodnosti. Izbrala je tveganje, izbrala je ljubezen.

Te izbire so ji polegle težo na obraz. Težo in nevihte, ki jih je priskrbela vsakdanjost. Zdaj v službi, zdaj doma, pred mogočnimi in bogatimi tega sveta je legala v nizkost služabnice Njega, ki ji je zaupal življenje, ljubezen, boj. Samo zato, ker je bila drugačna.

A mati ne umre kar tako. V nizkosti, v viharju se je spremenila. Njene oči so postale upanje, njene ustnice tolažba. Njo so bíli viharji, a ona je postajala močnejša. Prišle so smrt in stiska in bolezen in hitenje, ona pa je živela in mesila svoj kruh in hranila otroke. Ker ga je pekla in se grela ob ognju Boga. Ker je zaupala, da je tisti, ki nalaga križ, tisti, ki ga nosi s teboj. Ker je zaupala, da sveta ne more spremeniti sovraštvo, ampak ljubezen. Ker je zaupala, da ni nič vrednejšega kot dati nekomu življenje.

O tem govori njena pesem. Pesem, ki mi bo odmevala v prsih tudi takrat, ko se ne bom več mogel stisniti k njej in ji povedati, da mi je hudo. To pesem me je naučila, da jo pojem tudi jaz. Ker je pesem matere tista pesem, ki spreminja svet. Pesem, ki pravi, da je izvir veselja za nekoga zapraviti življenje.

To je moja Mati. In vse matere so matere v Njej. Vse na isti poti, vse z enakim srcem. Ker je le srce matere nesmrtno. In srca tistih, ki pojejo njeno pesem.